Danes je blagajna odprta od 13:30 do 21:30 (odpre se čez 11:10).
V Kinobalonu od 30. junija 2016.

VDV: Veliki Dobrodušni Velikan (sinhronizirano) The BFG

Steven Spielberg / Velika Britanija, ZDA, Kanada / 2016 / 115 min / sinhronizirano / 7+

Film o prijateljstvu med deklico Zofko in Velikim dobrodušnim velikanom je delo dveh velikih pripovedovalcev zgodb, Roalda Dahla in Stevena Spielberga. Druži ju že leto 1982, ko je prvi napisal VDV-ja in drugi posnel E.T.-ja.

režija Steven Spielberg, scenarij Melissa Mathison, avtor knjige Roald Dahl, montaža Michael Kahn, fotografija Janusz Kaminski, glasba John Williams, igrajo Mark Rylance, Ruby Barnhill, Penelope Wilton in drugi, producenti Steven Spielberg, Frank Marshall, Sam Mercer, distribucija Blitz Film & Video Distribution

festivali, nagrade Cannes 2016.

IMDb

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

zgodba
Neke noči desetletna deklica Zofka v sirotišnici skozi okno ugleda velikana. Ker je to prepovedano početje, jo je primoran vzeti s seboj, v oddaljeno deželo velikanov. Kaj kmalu se izkaže, da je v primerjavi s človekojedimi velikani v deželi novi prijatelj s svojimi sedmimi metri prav prisrčen, majhen in dobrodušen velikan. Raje kot da bi jedel otroke, jé gnusne smrkumare, otrokom pa ponoči v njihove sobe puha sanje iz svoje zbirke sanj, ki jih hrani v kozarcih. Špehohlast, Kostohrust in Pamžožer so velikani, vsaj dvakrat večji od VDV-ja, in zanje velja, da jim tekne tudi človeško meso. Zato vsako noč na Zemlji izgine nekaj otrok. Treba jih bo rešiti!

iz prve roke
»Gre za zgodbo o naklonjenosti in zaščiti prijateljev, za zgodbo, ki dokazuje, da lahko tudi navadno dekletce ogromnemu velikanu pomaga prebroditi njegove najhujše težave. /…/ Pomembno se je zdelo, da ostanemo zvesti jeziku knjige – in sijajni scenaristki Mathisonovi, ki je spisala scenarij za E.T.-ja, je to uspelo.«
– Steven Spielberg, režiser in producent

Roald Dahl
Septembra 2016 obeležujemo stoletnico rojstva Roalda Dahla. Marsikatera Dahlova knjiga je oživela na velikem platnu: Čarli in tovarna čokolade, Čarovnice, Matilda, Čudoviti Lisjak in druge. VDV-ja je označil kot svoje najljubše delo, kot pravljico za lahko noč. Knjiga je izšla leta 1982, ravno v letu, ko je Spielberg posnel E.T.-ja. Ideja se je porodila nekaj let prej, ko je Roald Dahl v svojo Knjigo idej, kamor je zapisoval misli, iz katerih so nastajale zgodbe, zapisal stavek o velikanu, ki lovi sanje, jih hrani v kozarcih in jih puha spečim otrokom.

kritike
»In k sreči je prav takšna – pogumna, lepa, polna vere v čudežno in hkrati do občinstva prav nič podcenjujoča – tudi nova filmska adaptacija ene Dahlovih najbolj priljubljenih zgodb, Velikega dobrodušnega velikana. /…/ Če bo mlajše gledalce Spielbergerjev Veliki dobrodušni velikan očaral predvsem s svojo izredno čarobnostjo, ki le malo zaostaja za knjižno predlogo, pa bodo starejši uživali tudi v odličnem prevodu, ki ne prezre nobene Dahlove duhovite besedne domislice, ampak jih celo nadgrajuje. Čudežno se lahko skriva tudi v temi kinodvorane, le prepustiti se moramo.«
– Gaja Pöschl, Gremo v kino

»Naj bo zgodba še tako fantastična (in v določenih delih postane precej odštekana), ta odlična priredba v režiji Stevena Spielberga občinstvu vseh starosti omogoča, da razume eno najbolj neverjetnih prijateljstev v zgodovini filma. Rezultat je takojšnja družinska klasika, kakršne so »čloreški« nekoč pričakovali od Disneyja.«
– Peter Debruge, Variety

»Tipično markantna, ekscentrična in zapeljiva zvezdniška igra Marka Rylancea daje temu filmu njegov posebni pečat. /…/ Manj sposoben igralec bi izbral namrgodeno čemernost, skoraj shrekovski bes, zadržano sramežljivost in hihitanje, toda Rylance igra VDV-ja kot pravega človeškega junaka, kot zlorabljenega otroka, ki je zrasel do osamljenih starih let in se zatekel v lasten svet, vendar je več kot sposoben ljubezni. V načinu, kako pobere Zofkine drobne kozarčke s svojimi ogromnimi zalitimi prsti, je neka čudovita rahločutnost. To je bilo delo iz veselja za Spielberga in čudovit labodji spev za Melisso Mathison.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Tudi Spielbergova priredba Dahlovega romana je najboljše, kar film danes lahko naredi. Je težek tehnični dosežek – že sama izjemno podrobna tehnologija za zajemanje gibanja, ki Rylanceovo človeško igro raztegne v gigantske razsežnosti, je svetlobna leta daleč od vsega, kar ste videli doslej. (Njegove roke so videti tople in zdelane od vremena, njegove oči pa – tega ni moč povedati drugače – sijejo od življenja.) /…/ Na tem svetu je več čarovnije, kot sploh lahko vemo.«
– Robbie Collin, The Telegraph

Moj oče Roald Dahl je bil moj VDV
Odlomek iz eseja Lucy Dahl, Time
Prevod: Maja Lovrenov, Kinodvor

Ko je bilo konec najine pravljice (nikoli ni bila brana, ampak vedno pripovedovana), je oče vzel najini čaši za čarovniški napoj, potem pa poskrbel, da je bilo okence čisto malo odškrnjeno. Tako je zagotovil, da je VDV kasneje lahko svojo palico potisnil skozi najino okno in v sobo vpihnil sanje. Potem nama je dal poljub za lahko noč, naju udobno zavil in ugasnil luč. Midve pa sva čakali …
A nikoli nisva čakali dolgo … Običajno se je v roku petih minut dolga bambusova palica prebila skozi sredino najinih zaves. Najprej je ciljala na posteljo moje sestre Ophelie. Za trenutek je obmirovala, potem pa sva slišali dva grozno glasna piha, precej podobna zvoku, ki ga naredi ogromen kit, ko piha skozi nosno odprtino. Nato se je bambusova palica zelo počasi in previdno obrnila proti meni. Od vznemirjenja sem vztrepetala: Kakšne bi nocoj lahko bile moje sanje? Dva silna piha sta bila izdihnjena v mojo smer, potem pa se je dolga palica počasi umaknila nazaj skozi zavese in nekaj trenutkov pozneje sva že spali. Komaj sva čakali, da zaspiva in sanjava najine posebne sanje, ki jih je tisti dan za naju ustvaril VDV v jami pod jablanami našega sadovnjaka.
Nekega večera je Ophelia očeta vprašala: »Kako naj veva, da si VDV-ja ne izmišljuješ?«
»Da bi si ga izmišljeval!« je rekel oče v grozi.
»Zakaj ne smeva k oknu, da bi ga videli?« sem vprašala.
»Če bosta šli, se nikoli več ne vrne. Je zelo sramežljiv in noče, da bi ga kdo sploh kdaj videl; njegovo čarovnijo bi oči majhnih deklic lahko celo ukradle. Veliki dobrodušni velikan je čaroben velikan in čarobnih svari nikoli ne vidimo; samo verjeti moraš, in če ne verjameš v čarovnijo, je nikoli ne najdeš.« Ni naju prepričal, kar je tudi občutil; vendar sva verjeli dovolj, da za vsak primer vseeno nisva šli k oknu, ko je skozenj pokukala bambusova palica.
Ko sva naslednje jutro vstali in odgrnili zavese, pa so se vsi najini dvomi takoj razkadili, saj so bile na naši zeleni trati izpisane velike rjave črke V.D.V.
Stekli sva dol, povedat očetu, in bil je skrajno nejevoljen, da je nekdo oskrunil njegovo popolno trato.
»Ali zdaj verjameta, da je VDV resničen?« je vprašal. »Moja trata je povsem uničena.«
Ja. Verjeli sva. In še danes verjamem v čarovnijo, VDV-ja, čarovnice in čudovite lisjake; a vem tudi, da je oče tisto noč uporabil sredstvo proti plevelu, da je na našo dragoceno trato napisal tiste ogromne črke. Da njegova otroka verjameta v čarovnijo, je bilo daleč pomembnejše od lepe trave, ki jo je zelo skrbno negoval.
Iskreno lahko povem, da sem se tisti dan, ko sem letela v Vancouver, da bi obiskala set VDV-ja, počutila kot Čarli Vedran, ki vstopa v tovarno čokolade Vilija Majavška. Vstopila sem skozi velika skrivna vrata seta in nenadoma sem se znašla v deželi velikanov, potem v Buckinghamski palači, nato v kraljičini spalnici, pa v gromozanski jedilnici Buckinghamske palače. Spoznala sem Zofko, kraljico in – kar je bil najboljši trenutek – VDV-ja. Oh, kako vznemirljivo je bilo: bil je prijazen in lep in videti je bil natanko tak, kot sem si ga vedno zamišljala. Čeprav sem zdaj odrasla, sem morala zadrževati solze … Solze čistih čustev: da je bilo vse, v kar sem od malih nog vedno verjela, a mi nikoli ni bilo dovoljeno videti zunaj domišljije, nenadoma pred mojimi očmi. Prav tako sem čutila, da se oče sprehaja z mano po tej očarljivi deželi velikanov in sanj. Medtem ko sem se zamaknjeno sprehajala naokoli, sem ga slišala, kako mi govori: »Vidiš, Lukie,« – moj družinski nadimek – »če ne verjameš v čarovnijo, je nikoli ne najdeš. Verjela si in poglej, našla si jo. Ali ni to čudovito!«
Ja, bilo je čudovito. To je bil verjetno eden najlepših dni v mojem življenju. Oče je bil tam v duhu; čutila sem ga, a najbolj od vsega sem si želela, da bi lahko bil tudi osebno tam z mano. S čisto vsem bi bil nadvse zadovoljen, vključno s čudovitim scenarijem Melisse Mathison, fantastičnimi kostumi Joanne Johnston, scenografijo Ricka Carterja, masko Lois Burwell in trdim delom številnih drugih briljantnih in ustvarjalnih ljudi: z ljubeznijo in skrbjo so oživili najino pravljico za lahko noč, ki se je začela v najini sobici sredi angleškega podeželja.
Končno sem spoznala svojega VDV-ja. Spoznala sem tudi VDR-ja (Velikega prijaznega režiserja), Stevena Spielberga. Občudujoče sem ga gledala med delom, saj je med vsemi ljudmi, ki sem jih spoznala, on edini, ki tudi verjame v čarovnijo in velikane.
Ko je prišel čas slovesa, sem se sprehodila skozi spalnico sirotišnice; majhne železne postelje so stale v vrsti, soba je bila temna, postelje popolno postlane, z ljubeznijo, skrbjo – in kot vse, kar sem tisti dan videla in občutila, tudi z malo čarovnije.


Klub Kinobalon

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo v klubu poleg znižane cene vstopnic prinaša tudi številne druge ugodnosti.

Aktualno

Levji kralj The Lion King

Jon Favreau

nedelja, 21. 07. 2019 / 14:30 / Dvorana

Priredba tradicionalnega istoimenskega filma iz leta 1994 je predvajana v originalni verziji s slovenskimi podnapisi.

Gajin svet Gajin svet

Peter Bratuša

nedelja, 21. 07. 2019 / 17:00 / Dvorana

Mladinska romantična komedija z elementi kriminalke.

Prvi človek First Man

Damien Chazelle

nedelja, 21. 07. 2019 / 19:00 / Dvorana

Intimni portret Neila Armstronga na eni najnevarnejših misij v zgodovini človeštva. Film z Ryanom Goslingom v naslovni vlogi je zrežiral Damien Chazelle (Dežela la la). Otvoritveni film beneškega filmskega festivala.