zgodba
Teheran, 1988. Začenja se osmo leto iransko-iraške vojne in bombardiranje prestolnice. Shideh je mlada žena in mati, ki so jo zaradi politične dejavnosti med revolucijo izključili z medicinske fakultete in zdaj doma za zagrnjeno zaveso telovadi ob prepovedanih videokasetah z Jane Fonda. Iraja so vpoklicali v vojsko, Shideh pa roti, naj s hčerko Dorso odide iz mesta k njegovim staršem. Medtem ko se mati in hči spopadata s sodobnimi strahovi, se v njuno stanovanje naseli skrivnostno starodavno zlo …
Izjemen režijski prvenec v Iranu rojenega Babaka Anvarija, dobitnik vrste nagrad in kandidat za tujejezičnega oskarja 2017, mojstrsko zdrsne iz realizma turbulentnega vsakdana v srhljivo nadnaravno zgodbo o duhovih v porevolucijskem Iranu.
kritike
»Prestaviti znano zgodbo v neznano okolje se pogosto izplača, zlasti v grozljivki in srhljivki. Specifične okoliščine Teherana med iransko-iraško vojno za junakinjo Shideh pomenijo spopadanje z veliko večjimi težavami, kot je zalezovanje zlovešče prikazni. Če bi bil to Poltergeist, bi JoBeth Williams sredi noči preprosto pobegnila iz hiše, ne da bi jo aretirala verska policija, ki meni, da predstavlja ženska na ulici brez hidžaba veliko hujšo kršitev naravnega reda kot duhovi, ki kradejo otroke. /…/ To je resen film o pritiskih, ki jih doživlja ženska neodvisnega duha pod šeriatskim pravom. Toda Anvari je hkrati ustvaril briljantno, počasi tlečo srhljivko, ki zna tudi pošteno prestrašiti – eden od šokov je tako sijajno tempiran in učinkovit kot tista roka, ki plane iz groba v Carrie, ali razbito okno v filmu Halloween. Kot bi se posmehoval otroški ideji duha v podobi rjuhe z odprtinami za oči, demon občasno privzame obliko velikanske rjuhe in se tako roga Shideh kot orjaški hidžab, s katerim se ženska neutrudno spopada /…/.«
– Kim Newman, Empire
»Medtem ko ima V senci marsikaj skupnega s filmom Babadook, zlasti v prikazu nespečnosti, za katero trpita mati in otrok, ter v interierju, ki se pred našimi očmi spreminja v pokrajino iz nočne more, spominja film tudi na Repulsion Romana Polanskega, kjer grabeče roke prodirajo skozi zid hodnika, mehak kot glina, in orjaške razpoke lomijo stene in strope.«
– Sheila O’Malley, www.rogerebert.com