zgodba
Céline po moževi smrti odpotuje v njegovo rodno Armenijo, da bi uredila dokumente. Tam ugotovi, da ji je Arto lagal: boril se je v vojni, nekomu ukradel identiteto, nekdanji prijatelji pa ga imajo za dezerterja. Na potovanju skozi deželo, ki jo zaznamujejo neskončni konflikti, Céline počasi lušči plasti moževe preteklosti … Toda kako pokoplješ duha? Ali je mrtvega človeka mogoče rešiti? V deželi Arta je prvi igrani celovečerec Tamare Stepanyan, avtorice dokumentarca Moji armenski duhovi.
iz prve roke
»Pred kakšnimi desetimi leti sem bila s soscenaristom Jean-Christophom Ferrarijem v majhni armenski vasici, ko se mi je v mislih prikazala podoba: žalujoča ženska, Francozinja, ki je izgubila moža in odpotovala v Armenijo, da bi ugotovila, kdo je bil v resnici. Od samega začetka mi je bilo jasno, da bo ta moški armenski vojak, saj me že dolgo zanima travma, ki jo povzroča vojna. Armenija je doživela številne tragedije in mislim, da Armenci nezavedno čutimo potrebo, da o tem govorimo. Tako sem se domislila lika Arta, nekdanjega borca v konfliktu v Gorskem Karabahu. Azerbajdžan je leta 2023 območje nazadnje zavzel, kar je povzročilo eksodus 120.000 Armencev – z drugimi besedami, vseh prebivalcev regije. To je bilo najino izhodišče pri pisanju scenarija. /…/
Kariero sem začela v dokumentarnem filmu. Film sem študirala v Libanonu, kjer sem posnela več kratkometražcev. Nato sem se vpisala na študij dokumentarnega filma na Danski nacionalni filmski šoli. Posnela sem štiri dokumentarce, v katerih sem iz različnih zornih kotov raziskovala rane svoje domovine. Snemanje teh dokumentarnih filmov je bilo zame nekakšna priprava za igrani film. /…/
Kadar snemaš dokumentarec, veliko časa preživiš z ljudmi; opazuješ jih, poslušaš, včasih celo več let. Vstopiš v njihov svet, in ko ga zapustiš, vse, kar si posnel, pusti sledi tako v njihovem življenju kot v tvojem. Vsa ta srečanja so navdihnila moje fiktivne like, predvsem pa oblikovala moj pogled na človeška bitja, njihove geste, to, kako se gibljejo skozi prostor. Mislim, da je način, kako snemam armensko pokrajino, podobno rezultat časa, ki sem ga preživela v opazovanju in snemanju te pokrajine za svoje dokumentarce. Pozorna skušam biti na njene posebnosti in jih namesto kot razglednice obravnavati kot prostor, katerega barve in vzdušje dejansko oblikujejo film. /…/
Zame kot osebo, ki ima tri državljanstva (armensko, libanonsko in francosko), je bilo pomembno, da domovino prikažem skozi oči Francozinje. Céline predstavlja most med dvema mojima državama; ona je tista, ki omogoča dialog. /…/ V Armeniji ne živim več, a me preganja kot nekakšen amputiran ud; v meni živi kot duh. Zakaj se v to deželo tako pogosto vračam; od kod moja želja, da bi tam znova in znova snemala? Mislim, da me tja ženeta notranji nemir in iskanje odgovorov.«
– Tamara Stepanyan