Tržaški Ponte Rosso je bil za Slovence in nekdanje Jugoslovane mitski prostor nakupovanja in zapravljanja časa, pa tudi okno na Zahod in kronski dokaz, da socializem in kapitalizem lahko sobivata. Od sredine šestdesetih let pa do začetka devetdesetih, ko se je Jugoslavija razdružila, je bil Ponte Rosso “utripajoče srce Trsta”, kamor so se v najboljših časih dnevno zgrinjale stotisočglave množice kupcev, iz Slovenije, Hrvaške in vse do Makedonije. O fenomenu spregovorijo znane in neznane osebnosti tistega časa, od navadnih švercerjev in carinikov do Radeta Šerbedžije in Gorana Bregovića, ki sta v otroštvu enako vneto obiskovala tržaško tržnico, kjer se je na veliko kupovalo predvsem kavbojke, kavo in druge dobrine, ki jih je v socializmu primanjkovalo.
»Vsi smo kupovali pretihotapljene kavbojke iz Trsta. Šlo je za naš edini stik z Zahodom: Trst, in spremljanje festivala v San Remu po televiziji. To je bil naš pobeg.«
– Goran Bregović
