Skupina srbskih srednješolcev in njihovih učiteljev se odpravi na šolski izlet v Bolgarijo. Ko zaradi okvare avtobusa obtičijo v starem hotelu sredi gora, se tihi Zoza odloči spregovoriti o nedavnem samomoru svojega najboljšega prijatelja. To pa pri njegovih vrstnikih namesto konstruktivne refleksije ali vsaj sočutja sproži povsem nasproten odziv. V ranljivem svetu najstnikov, v katerem se nedolžnost meša s krutostjo, je Zoza deležen podobnega ustrahovanja in trpinčenja kot njegov preminuli prijatelj – brez pričakovane pomoči učiteljev, ki spremljata razred.
»Obdani smo z nasiljem. Vklopiš poročila, prižgeš telefon – in že je tam. To je jezik današnjika, otroci pa se ga zelo hitro naučijo. Začnejo ga tekoče govoriti, še preden povsem razumejo njegove posledice. / … / Pomembno je, da skupnost nasilje prepozna, ko vznikne, in mu postavi meje. Ko skupnost odvrne pogled, nasilje ne zastane, temveč pridobi razmah, legitimnost in moč.« (Miroslav Terzić)
Miroslav Terzić
Rojen leta 1969 v Beogradu, Srbija. Na beograjski univerzi je diplomiral iz mednarodnega prava in nadaljeval podiplomski študij na Fakulteti dramskih umetnosti. Uveljavil se je kot uspešen režiser reklam, njegovi celovečerni filmi pa so bili prikazani in nagrajeni na mednarodnih festivalih, še posebej v širši regiji.