Stric Boonmee se spominja Loong Boonmee raleuk chat

Apichatpong Weerasethakul / Tajska, Španija, Nemčija, Velika Britanija, Francija / 2010 / 113 min / tajščina

Meditativna, nekonvencionalna mojstrovina, ki se ves čas giblje med domišljijo in resničnostjo, je hkrati igriv prikaz načina življenja in animističnega verovanja ljudstev severovzhodne Tajske. Zlata palma festivala v Cannesu 2010.

režija Apichatpong Weerasethakul, scenarij Apichatpong Weerasethakul, fotografija Yukontorn Mingmongkon, Sayombhu Mukdeeprom, Charin Pengpanich, montaža Lee Chatametikool, zvok Akritchalerm Kalayanamitr, Koichi Shimizu, produkcija Simon Field, Keith Griffiths, Charles de Meaux, Apichatpong Weerasethakul, igrajo Natthakarn Aphaiwonk, Sakda Kaewbuadee, Geerasak Kulhong, Jenjira Pongpas, Thanapat Saisaymar, distribucija v Sloveniji Cankarjev dom

festivali, nagrade Zlata palma na festivalu v Cannesu 2010. Toronto 2010. New York 2010. Rio de Janeiro 2010. São Paulo 2010. London 2010. Dubaj 2010 (najboljša fotografija). Palm Springs 2010. Džakarta 2010. Sitges 2010. Liffe 2010 – sekcija Predpremiere. Nagrada Asian Film Award 2011 za najboljši film.

IMDb

zgodba
Boonmee, ki boleha za hudo boleznijo ledvic, se po mnogih letih vrne na svoje posestvo v provinci Isan, odločen, da bo zadnje dni življenja preživel s sorodniki: snaho Jen, nečakom Tongom in z Jaaiem, delavcem iz Burme. Začne se spominjati svojih prejšnjih življenj in tako se nekega dne, medtem ko družina preživlja miren večer na terasi hiše, pojavi najprej duh Boonmeejeve pokojne žene in kmalu zatem še prikazen davno izgubljenega sina …

Meditativna, nekonvencionalna mojstrovina, ki se ves čas giblje med domišljijo in resničnostjo, je hkrati igriv prikaz načina življenja in animističnega verovanja ljudstev severovzhodne Tajske. Zlata palma festivala v Cannesu 2010.

zanimivosti
Film Stric Boonmee se spominja je del obsežnejšega multimedijskega projekta Primitive, ki ga avtor ustvarja od leta 2008. Projekt je nastal po naročilu Haus der Kunst (München), v sodelovanju s kulturno-umetniško organizacijo FACT Liverpool in londonskim Animate Projects, v produkciji Illuminations Films (London) in Kick the Machine (Bangkok).

iz prve roke
»Stric Boonmee se spominja je poklon moji deželi in kinematografiji, ob kateri sem odraščal. /…/ Ko neko dogajanje predstavimo skozi film, postane del skupnega spomina filmske ekipe, igralcev in občinstva. Nova plast (simuliranega) spomina obogati izkustvo gledalca. Na ta način ustvarjanje filmov ni daleč od ustvarjanja umetnih preteklih življenj, zato me resnično zanima, kako deluje ta časovni stroj. Morda so na delu skrivnostne sile, ki čakajo, da jih odkrijemo. Podobno kot smo nekaterim rečem nekoč rekli črna magija, pa so se izkazale za preprosta znanstvena dejstva. Film mi še vedno predstavlja vir, katerega energije še nismo povsem izkoristili. Prav kakor še vedno nismo v vsej popolnosti doumeli notranjega delovanja naših možganov.

In potem sem začel opazovati procese uničevanja in iztrebljanja človeških kultur ter živalskih vrst. Na Tajskem je v zadnjih letih nacionalizem, ki ga podpihujejo vojaški prevrati, privedel do konfrontacije ideologij. Poseben državni organ je prevzel vlogo moralnega nadzornika, ki prepoveduje ‘neprimerne’ dejavnosti in uničuje njihove vsebine. Zgodba strica Boonmeeja in njegova prepričanja so s tem neločljivo povezani. Je simbol nečesa, kar izginja, kar se izgublja – kot tista stara kinematografija, njeni filmi, dvorane in poseben stil igre, za katere v našem svetu sodobnosti ni več prostora.«
– Apichatpong Weerasethakul, režiser in scenarist

portret avtorja
Apichatpong Weerasethakul (rojen leta 1970 v Bangkoku) odrašča v mestecu Khon Kaenu na severovzhodu Tajske, kjer doštudira arhitekturo, nato pa v ZDA dokonča še podiplomski študij filma na The School of the Art Institute v Chicagu, kjer se ga prime vzdevek Joe. V devetdesetih začne snemati kratkometražne filme in videe, po svetu pa od leta 1998 gostujejo tudi številne avtorjeve razstave in inštalacije. Je ustanovitelj bangkoške produkcijsko-distribucijske hiše Kick the Machine, ki podpira mlade eksperimentalne avtorje in neodvisen umetniški film, ter eden redkih tajskih režiserjev, ki ustvarja zunaj rigidnega studijskega sistema te nacionalne kinematografije. Nanj so vplivali avantgardni filmi Andyja Warhola in Brucea Baillieja ter tajvanski režiser Tsai Ming-liang. Prvi celovečerni film, dokumentarni Dokfa nai meuman, posname Weerasethakul leta 2000. Že dve leti kasneje sledi prva uvrstitev v uradni izbor festivala v Cannesu, kjer se v sekciji Un Certain Regard predstavi Blaženo tvoj (Sud sanaeha, 2002) in domov odnese tudi glavno lovoriko sekcije. Leta 2004 se v tekmovalni program Cannesa uvrsti film Tropska bolezen (Sud pralad), ki prejme nagrado žirije, medtem ko se avtorjev Sindromi in stoletje (Sang sattawat, 2006) kot prvi tajski film uvrsti v tekmovalni program filmskega festivala v Benetkah, med najboljše filme desetletja pa ga uvrstijo številne mednarodne kritiške lestvice. Leta 2008 se Joe ponovno znajde v Cannesu, tokrat kot član glavne žirije. Nato pa leta 2010 s svojim šestim celovečercem Stric Boonmee se spominja na festivalu požanje še najvišje priznanje – zlato palmo. Filme Apichatponga Weerasethakula smo lahko v Sloveniji videli na festivalih (Kino Otok, Liffe) in v redni distribuciji, Joeja osebno pa na prvi ediciji Kino Otoka leta 2004.

kritike
»Apichatpong Weerasethakul, tajski auteur, ne pušča nobenega dvoma, da je narava nadnaravna, da je animizem zvrst eksistencializma, da je prihodnost preteklost, da je smrt življenje in da so nebesa precenjena, toda njegove slike so tako lepe, tako hipnotične in tako estetizirane, da se vprašate: kaj skrivajo? Vmes slišimo, da so strica Boonmeeja pred mnogimi leti poslali pobijat komuniste (»rdeče opice«), ki so se zavlekli v to obmejno džunglo – v času ameriške invazije na Vietnam so se namreč komunizma nalezle tudi obubožane, deklasirane, brezpravne regije Tajske. To je vse, kar slišimo – le utrinek iz prejšnjega življenja. Več ne izvemo. Več ne morejo reči. Več ne smejo reči. Ne brez razloga: tajska cenzura je stroga, hladna in brezdušna. Tajski filmarji morajo paziti, kaj rečejo, kar pomeni, da morajo vedeti, o čem je treba molčati (o tajski politiki, vojski, represiji, razredni razslojenosti, korupciji, alternativah ipd.). Film vidijo kot meditacijo, kot napol filozofski esej, v katerem je velike »resnice« mogoče priklicati z dolgimi, statičnimi, kontemplativnimi, melanholičnimi, razdramatiziranimi kadri, intimističnimi tišinami, krajinskimi panoramami, katatonično atmosfero, abstrakcijami, minimalizmom in slikarsko počasnim antidogajanjem, ki mu tu in tam navržejo kaj transgresivnega, zato njihovi filmi – tudi Stric Boonmee se spominja – izgledajo kot odgovor na prevladujoči trend bučnih, pompoznih, postemtivijevsko nadrobljenih, skompjuteriziranih filmov, toda v enigmatični in nelinearni transcendentalnosti teh filmov bi lahko videli tudi produkt cenzure (in posledične samocenzure), ali bolje rečeno: tako kot lahko rečemo, da je estetiko klasičnega Hollywooda oblikovala cenzura (skupek strogih pravil, ki so se jih morali filmi držati, če so hoteli biti prikazani), bi lahko rekli, da je cenzura oblikovala estetiko novega tajskega vala. Cenzura, ki noče slišati za družbeno kritičnost, je te filme »prisilila« v antinarativnost, alegoričnost, ezopščino, sugeriranje, eliptičnost, abstraktnost, kontemplativnost, redkobesednost in estetiziranje narave, v kateri nikoli nič zares ne izgine – vedno se vrne, magari v reinkarnirani obliki. In iskreno rečeno, med tajskimi levičarji boste zelo težko našli koga, ki verjame, da človeka, ki je v sedemdesetih pobijal komuniste, mučijo ledvice – ledvice so tu toliko ledvice, kot so rdeče opice rdeče opice. /…/ ZA +«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Weerasethakul z zgodbo o moškem, ki se ob soočenju z lastno smrtnostjo in s preminulimi osebami, ki so bile del njegovega življenja, prične spominjati svojih predhodnih življenj, nadaljuje z meditacijo o temah, ki se jim je posvečal že v svojih predhodnih delih: reinkarnacija, vzporedni svetovi, večno vračanje, stik med duhovnim in snovnim svetom, med preteklostjo in sedanjostjo. Kot običajno, v njegov intimistični svet, razpet med skrajnim realizmom in fantastiko, tudi tokrat vdira geopolitična stvarnost okolja, v katerem ustvarja. Stric Boonmee se spominja je čudovita, skoraj magična avdiovizualna poezija, smerokaz filmski umetnosti ob njenem vstopu v drugo filmsko stoletje.«
– Denis Valič, Delo

»Pravica še obstaja, bi se lahko glasil najkrajši možni povzetek nedeljske podelitve zlatih palm na 63. filmskem festivalu v Cannesu. Devetčlanska žirija s Timom Burtonom na čelu je za najboljši film festivala razglasila film Stric Boonmee se spominja tajskega maestra Apichatponga Weerasethakula.«
– Simon Popek, Dnevnik

»Animizem, prikazni, zunajtelesne izkušnje, seks z morskim zmajem – vse to in še več najdemo v čudovito norem Stricu Boonmeeju Apichatponga Weerasethakula.«
– Justin Chang, Variety

»Ko ta film naleti na dovolj odprtega duha in radovedno razpoloženje, lahko povzroči nekaj podobnega blaženosti.«
– A.O. Scott, The New York Times

»Več kot očitno je, da imamo opraviti z režiserjem s pretanjenim občutkom za vse magično in mistično, ki se skriva v vsakdanjem.«
– Kenneth Turan, Los Angeles Times

»Ko Apichatpong znova poruši pregrado med nebom in zemljo, odpravi tudi vse ločnice med žanri – opravka imamo z znanstvenofantastično-romantičnim-družinsko-religiozno-srhljivko-komedijo-pornografskim filmom. Nobena videoteka nima police za kaj takega. Edina primerna polička je namreč tista v vaši duši.«
– Wesley Morris, Boston Globe

»Ko Joe zabriše mejo med realnim in nadnaravnim, vas njegov presunljiv, hipnotičen film tako uroči, da si želite, da urok ne bi popustil. To je film čiste lepote.«
– Peter Travers, Rolling Stone

»… ta drzno originalna, nenavadno ganljiva meditacija o posmrtnem življenju vam podari trenutke neverjetne globine, ki vam bodo v zavesti (ali podzavesti) tleli še vse življenje (ali življenja).«
– David Lewis, San Francisco Chronicle

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno