zgodba
Japonsko taborišče za vojne ujetnike med drugo svetovno vojno. Poveljnik taborišča Yonoi in okrutni narednik Hara se soočata z odkritim uporom britanskega vojaka Jacka Celliersa, čigar vedenje je v nasprotju z njunimi starodavnimi predstavami o strahopetnosti in sramoti. Medtem se skuša podpolkovnik John Lawrence, nekdanji diplomat s tekočim znanjem japonščine, na vsak način izogniti konfliktu in nepotrebnemu prelivanju krvi …
iz prve roke
»Povedal vam bom majhno anekdoto, povezano z Mostom na reki Kwai Davida Leana. Ko so mu ponudili vlogo, je William Holden /…/ Leanu predlagal, naj film raje priredi po knjigi The Seed and the Sower, ker se mu je zdela boljša. Meni pa so na začetku projekta vsi distributerji ‘svetovali’, naj posnamem nekaj v slogu Davida Leana, čeprav sem imel sam bolj v mislih Veliko iluzijo Jeana Renoirja. /…/ Srečen božič, gospod Lawrence govori o človeškem duhu, ki se ga vojna ne more dotakniti.«
– Nagisa Oshima
»Edini vojni film, ki sem ga videl in ne izkorišča površinske drame, tudi ne vojnih grozot, temveč se poglobi v izvor vojne in njene posledice za človeškega duha. Poleg tega je neomajno iskren in pogumen ter na enako odkrit in neizprosen način prikazuje značaj Japoncev in Evropejcev. Oshimove značilne vizualne podobe in simbolika neposredno nagovarjajo vsakega posameznika, in to v jeziku, ki ne potrebuje prevoda in ga ni mogoče napačno razumeti.«
– sir Laurens van der Post
»Metoda gospoda Oshime je name naredila močan vtis. Z njim je bilo res čudovito snemati, saj je igralcem pustil veliko svobode in nam dovolil, da se sami odločamo. Sodelovanje pri tem filmu je bila zares navdušujoča izkušnja. /…/ Pravzaprav vidim močne vzporednice med svojim načinom ustvarjanja glasbe in Oshimovim načinom snemanja filmov. /…/ Film je vizualno edinstven. Režija je skrajno izčiščena in premišljena. Na posnetkih ni nobene navlake. Kot bi skozi objektiv gledali v notranjost prelepe japonske hiše.«
– David Bowie
»Že od vsega začetka sem imel veliko srečo, da mi je gospod Oshima povsem zaupal. Dal mi je popolno ustvarjalno svobodo, čeprav sem prvič pisal filmsko glasbo. Pravzaprav sem se spraševal, ali je z njim vse v redu. /…/ To je bila tudi moja čisto prva igralska izkušnja. Na projekciji nezmontirane verzije nisem bil s svojo igro niti najmanj zadovoljen. Zdela se mi je obupna. Ko sem potem začel pisati glasbeno podlago, sem si rekel: okej, podložimo mojo zanič igro z lepo glasbo. Hecam se, ampak malo je pa tudi res …«
– Ryuichi Sakamoto
kritike
»David Bowie v filmu Nagise Oshime Srečen božič, gospod Lawrence igra rojenega vodjo – in igra ga kot rojen filmski zvezdnik. Bowiejev nastop je inteligenten in resnično prevzemajoč, kar doseže brez vidnega napora, hkrati pa uspe vsak prizor odigrati rahlo drugače.«
– Janet Maslin, The New York Times, 1983
»Le malo filmom je uspelo ujeti karizmo Davida Bowieja, a Oshimova vojna drama se zdi kot ustvarjena za njegove talente. Tom Conti je bil le redkokdaj tako simpatičen v vlogi usmerjevalca gledalčevih čustev.«
– Christopher Nolan, Najboljših 10 filmov, Criterion
»Srečen božič, gospod Lawrence je eden redkih Oshimovih filmov, ki je tako odkrito čustven: režiser si še nikoli ni privoščil toliko klasičnih hollywoodskih trenutkov, toliko ganljivih, z glasbo prežetih sanjarij /…/, toliko brezsramnega izvabljanja solz. /…/ Pa ne da bodo Oshimovi privrženci razočarani nad njegovim začasnim obratom k takšnim mainstreamovskim filmskim prijemom: film je poln režiserjevih značilnih strasti in političnih agonij.«
– Chuck Stevens, Criterion
»David Bowie v enem svojih najboljših igralskih nastopov – čeprav ali pa morda ravno zato, ker gre za enega njegovih najbolj netipičnih /…/ – lik Celliersa prežame z vso svojo prirojeno karizmo.«
– Jessica Kiang, IndieWire
»Eno redkih japonskih pričevanj o taboriščih za vojne ujetnike na Japonskem /…/ Oshima nadaljuje z raziskovanjem svoje osrednje teme: kako lahko družbene konstrukte (kot je vojska) zamaje ljubezen.«
– Donald Richie, A Hundred Years of Japanese Film
»/…/ film danes deluje še bolje. Bowie je odličen, prav tako Ryuichi Sakamoto, čigar sugestivna glasbena podlaga je ena najboljših, kar jih je kadarkoli krasilo kakšen film. Čas je, da odkrijete Oshimo.«
– Phelim O’Neill, The Guardian