Lei Jiaqi se v zvočnem zapisu začne spominjati 50. let 20. stoletja, ko je bil star štiri leta. Njegovega očeta Leija Tinga pošljejo na podeželje, on pa ostane v mestu s sestrama in bolno mamo. Ko mama umre in se spremeni v srebrno ptico, očetu Tingu ne dovolijo, da bi z otroki ostal v mestu. Otroke pošljejo v sirotišnico, kjer se počutijo kot ptice v kletki. Medtem ko po državi vre, se mavrična riba spremeni v žensko, ki otrokom priskoči na pomoč. Družina Lei, ujeta med polbogove in kolektivno norost v svetu propagandnih podob, nadrealističnih kolažev in pop arta, skuša preživeti viharna kitajska 50. in 60. leta.
“Rekel bi, da je to esejistični film. O tej zvrsti bi lahko govorili od 60. let dalje in jo označili za tretjo pot med igranim in dokumentarnim filmom, ki avtorju omogoča, da se svobodneje izrazi z zvokom in sliko. Esejistični film ustvarjalca manj omejuje. Pri igranem filmu se denimo lahko soočamo z omejitvami pri igralcih ali proračunu, dokumentarec ima lahko časovne, snemalne ali etične omejitve. Esejistični film pa je bolj oseben in bolj samozadosten. Mislim torej, da se glede na klasifikacijo moj film uvršča v esejistično kinematografijo.”
– Lei Lei
“Sprva si nisem mogel zamisliti končnega rezultata. Najprej me je zanimal učinek kolažiranja animacije gline ter izrezkov iz starih časopisov in revij, zato sem naredil nekaj poskusnih različic. Ko smo jih predstavili na nekaterih projektnih tržnicah, sem ugotovil, da je največja težava, ker so zelo medle. Zato sem naredil še več različnih poskusov, a sem zašel v slepo ulico, saj delo ni bilo dovolj filmično. Pomemben preobrat je prišel z mojim prvim eksperimentalnim celovečernim filmom Breathless Animals, pri katerem sem se učil s preizkušanjem v praksi, kar mi je zelo pomagalo. Z raziskovanjem zvoka, montaže ter odnosa med zvokom in sliko sem našel svoj izraz, s katerim moj film deluje tudi v kinu.”
– Lei Lei