Nekje v vzhodni Indiji okrog leta 1900. Nizozemski lastnik plantaže sladkornega trsa Jan umre. Za seboj pusti razvajeno ženo Agathe in indonezijsko služkinjo Siti, s katero ima nezakonskega sina Karla. Agathin sin Cornelius in njegova spolno nepotešena žena, noseča Josefien, si na vse pretege prizadevata, da bi Karlu odvzela premoženje, ki mu ga je zapustil Jan. Režiserka skozi stilizirano, oblikovno razigrano pripoved upodobi z agresijo pretkan svet in njegove utišane zgodbe.
»Podnebje je močno učinkovalo name, saj je bilo gibanje zaradi vročine upočasnjeno, povsod pa so bile žuželke. Navdušujoče je bilo resnično občutiti, kako to učinkuje na telo. To ozračje sem želela prevesti v filmski jezik … Želela sem, da so zvoki narave navzoči, vedno v ozadju, da so obrazi oseb ves čas pôtni. … Pravzaprav sem imela ranico, ki se zaradi podnebja ni hotela zaceliti: postajala je vedno večja – bilo je odvratno. Psihološko je name močno vplival vpogled v vzajemno učinkovanje okolja in človeških teles, še posebej ker sem bila v okolju prišlekinja, kot moji liki.« (Ena Sendijarević)
