V Tokiu leta 1886 je deklica priča umoru očeta. Toda za storilci je ostala sled: umorjeni detektiv v roki stiska tri okrvavljene igralne karte s simboli metulja, merjasca in jelena. Devetnajst let kasneje Ochô odraste v pretkano kvartopirko in mojstrsko mečevalko, katere edino poslanstvo v življenju je maščevanje. Ko ji pot prekriža privlačna Zahodnjakinja, vohunka, ki se izdaja za plesalko, se njuni usodi prepleteta v mreži intrig, političnih atentatov, spolne torture in spektakularnega prelivanja krvi.
»Mokre sanje slehernega ljubitelja eksploatacijskega filma. /…/ pohotne jakuze, z noži oborožene nune, mazilo, ki (bojda) povzroča nimfomanijo, usmrtitev s kunilingusom, prizor mučenja, ki poteka v nečem, kar lahko opišemo edinole kot disko iz obdobja dinastije Meidži, in še drug prizor mučenja, ki se godi na ozadju kubistične freske Jezusa na križu, mečevanje med potoki krvi, prekleta vzhodno-zahodna ljubezenska zgodba (ki sprevrže premiso Madame Butterfly) in ženska golota (tako bistvena za ves žanr pinku eiga), ki tu prestopi stene spalnice in se prelije v same borilne prizore. /…/ Pravzaprav se v filmu – že samo po zaslugi ponorelega preobilja – toliko dogaja, da Seks in furija hitro doseže kritično maso in preraste v nekaj, kar daleč presega samo polteni seštevek delov filma – učinek, ki ga še podkrepi Suzukijev visoko estetiziran pristop h kadriranju in vizualnim podobam. Tako je, kot bi se znotraj odkritih tenzij med formo in vsebino, Vzhodom in Zahodom, starim in novim, moškim in ženskim, spolnostjo in smrtjo skrivalo nekaj, kar skuša preseči običajne omejitve žanra in se prebiti na prostost. Tega revolucionarnega duha uteleša sama Ochô v vseh svojih protislovjih: ona ni le objekt pornografskega voajerizma, pač pa mogočen ženski lik, ki ve, kako uporabiti svojo spolnost za dosego lastnih ciljev, in ki odbije in premaga vse svoje moške zatiralce. Če jo njen kimono /…/ označi za tradicionalno japonsko žensko zgodnjega dvajsetega stoletja, njena neodvisnost, neustrašnost in neusmiljenost odražajo mnogo bolj moderno (si drznemo reči ‘feministično’?) senzibiliteto.«
– Anton Bitel, Eye For Film
»Šolski primer filma maščevanja. S svojimi prizori od legendarnega golega mečevanja do nepozabnega spopada na stopnišču je ustoličil vizualni vokabular, ki so ga kasneje privzeli Tarantino in nešteti drugi imitatorji. Toda nikoli niso uspeli poustvariti surove intenzitete, kulturne avtentičnosti in brezkompromisne vizije izvorne mojstrovine režiserja Norifumija Suzukija. Film z Reiko Ike v vlogi tetoviranega angela smrti, ki je zacementirala igralkino kariero, in Christino Lindberg v eni njenih najbolj nepozabnih vlog je obvezno čtivo za vsakogar, ki skuša razumeti DNK sodobnega akcijskega filma.«
– Klubb Super 8