zgodba
Ko Katie, povsem običajna ženska, sreča Paca, povsem običajnega moškega, se zgodi nekaj čudovitega in čarobnega: zaljubita se. Iz njune ljubezni se rodi vse prej kot običajen otrok: Ricky. Vse to je seveda samo začetek presenetljive, unikatne, odbite mešanice komedije in drame, prepojene z elementi magičnega realizma; najnovejšega produkta ekstravagantnega francoskega režiserja Françoisa Ozona, ki ga domače občinstvo pozna po kultih in uspešnicah, kakršni so filmi Hladne kaplje na vroče kamne, 8 žensk in Bazen.
iz prve roke
»Izvirna zgodba, po kateri sem napisal scenarij, je zelo kratka. Njeno vzdušje spominja na film Rosetta v režiji bratov Dardenne. Nastopajoči liki so siromašni, deprivilegirani beli ljudje iz najnižjih slojev družbe, ki živijo v naselju prikolic nekje v srcu Združenih držav Amerike. Zaradi takšnega okolja nisem bil povsem prepričan, kako pristopiti k zgodbi, kako si jo prisvojiti. In čeprav mi je bilo všeč, kako nenavadni, osupljivi dogodki posežejo v turoben vsakdan glavnih junakov, me je fantazijski element te zgodbe obenem tudi plašil. Nato sem ugotovil, da tisto, kar me pri zgodbi zares gane, ni ta fantazijski element, temveč način, na katerega zgodba pripoveduje o družini, o vlogi posameznikov znotraj družine in o tem, kako nov član – partner ali otrok – lahko iztiri vzpostavljeno družinsko ravnovesje. Pisanje Rose Tremain je prežeto s svojevrstno ironijo, ki se lepo ujema z mojim pogledom na svet. To sem hotel v filmu ohraniti. Kadarkoli zgodba prestopi meje normalnosti in postane vse preveč neresnična ali bizarna, nastopijo elementi humorja, ki sprostijo napetost in dosežejo, da vsak prizor spet postane verjeten.«
François Ozon, scenarist in režiser
portret avtorja
François Ozon, rojen leta 1967 v Parizu, diplomira iz filmske režije na prestižni pariški filmski šoli FEMIS. Sprva snema kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se s celovečernim prvencem Sitcom uvrsti na program festivala v Cannesu. Film razume kot kompleksno in zahtevno umetnost, s svojimi zgodbami pa vztrajno in pogumno kuka v skrivne kotičke človeške psihologije, ki jih imamo na velikem platnu sicer redko priložnost obiskati. Redka kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga uveljavila kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev, ki jim niso tuje občutljive tematike kot npr. incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, pa tudi poigravanje z različnimi žanri, npr. psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. V Sloveniji smo si na velikih platnih v redni distribuciji lahko že ogledali njegov muzikal 8 žensk, tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne in kriminalko Bazen.
kritike
»Če bi David Lynch in David Cronenberg kdaj spala skupaj in bi eden od njiju po čudežu zanosil, bi bil ta film prav lahko plod njune ljubezni.«
– četrti na lestvici najboljših filmov leta 2010 po izboru Johna Watersa, ArtForum
»Preden se nekje na polovici filma zgodi eden najbolj presunljivih in nepričakovanih preobratov, s kakršnimi nam film ni postregel že nekaj let, Ricky blesti kot naturalistična drama o naključno sestavljeni družini pod stalnim pritiskom. /…/ Glede na Ozonove prejšnje filme, v buržoazno okolje postavljene trilerje, ta sunkoviti preobrat s seboj prinese tudi slutnjo, da zares gledamo v delavsko okolje umeščeno grozljivko. Vendar se kmalu izkaže, da gre zares za bistroumno komedijo in satiro na množične medije.«
Bill Weber, Slant Magazine
»Ozon se v filmu na mojstrski način poigrava s pričakovanji gledalcev. Naturalistična socialna drama se pred našimi očmi prelevi v romantično ljubezensko zgodbo, ki nato po zaslugi presenetljivega zasuka mutira v nekaj povsem drugega. Vse skupaj bi bilo smešno, če Ozon filma ne bi režiral tako suvereno, prepričano v svoj prav, vse do sijajnega ponovnega preobrata na samem zaključku filma.«
Keith Uhlich, Time Out New York
»Med protagonisti, ki zadnje čase v kinematografih letajo po zraku, je Ricky nedvomno lepši od Georgea Clooneyja.«
Melissa Anderson, The Village Voice
»V času, ko se filmi jemljejo tako resno, je pravo olajšanje gledati takšnega, ki mu je primarni namen je zabavati in samega sebe jemati neresno.«
V.A. Musetto, New York Post
»Niti za hip Ozon ne popušča ustaljenim pripovednim tokovom, vsak trenutek je uganka in nekaj predvidljivega. Ko doseže v nas smrtni strah, sledi sprostitev z nepričakovanim preobratom. V slabih dveh urah se tako sprehodi od rojstva do smrti in nam pokaže, kaj vse nas v življenju lahko čaka – na drzen in izviren način. Po začetnem precej realističnem uvodu nas čaka romanca, nato se občutljivo loti spolnosti, odraščanja, ločitve, ekonomske krize in medijev. Vse to z rahlo oddaljenostjo, kot bi zasedel Rickyjevo mesto in gledal na osebe in svet z njegovimi očmi, kot bi nadomestil stvarnikov pogled z nedolžnostjo otroka, ki se sprašuje, kaj pravzaprav gledajo in vidijo človekove oči in kaj objektiv televizijske in nenazadnje filmske kamere, tudi Ozonove. Za tako preprost izdelek, ki ima za igralce štiričlansko družino in za okolje majhno stanovanje in redek izlet v eksterier, zajema pa tako rekoč vesolje, je to zelo veliko. /…/ Film se zdi kljub navideznemu hladu in okleščeni scenografiji nabito poln. Kljub preprosti pripovedi prinaša magičen pridih. Ob koncu leta ta film številni uvrščajo med vrhunce letošnjega filmskega programa.«
Neva Mužič, Radio Slovenija
»Francoski auteur Francois Ozon zna družinski kič vzeti tako zares, da vzbuja nelagodje. Spomnite se le, kako matere rečejo svojim novorojenčkom: Moj angel? Moj mali angel! Moj angelček! In res, otrok, ki se nepričakovano – in že kar ‘čudežno’, da ne rečem burleskno – rodi francoski delavki Katie in španskemu delavcu Pacu, dobi krila. /…/ Če je treba, poleti. Kar ne vzbuja le nelagodja, ampak tudi tesnobo, ki meji na grozo: nikoli ne veste, kam se bo zavrtel film. Zastavlja itak ista vprašanja kot grozljivke: Kdaj je materinska ljubezen prehuda? Kdaj je obsedenost s starševstvom patološka? Ali starši dovolj poznajo svoje otroke? /…/ Katie in Paco bi sicer raje videla, da bi bil to le njun privid, a po drugi strani: kdo pravi, da ni? Da torej ‘angelski’ hibrid ni le magično-groteskna metafora protislovja med njunimi kičastimi fantazijami in njuno socialno deklasiranostjo?«
Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Ricky /…/ predstavlja nenavadno, samosvojo, na prvi pogled morda za koga celo nekoliko bedasto, toda v bistvu popolnoma smiselno in funkcionalno magično-realistično pripovedno zmes čistega realizma in dejansko simbolne fantazije. /…/ Po fantazijski plati, a simbolni, se pokaže, kot da je Ricky pravzaprav nekakšen angelček, saj mu iz podplutb, ki niso od udarcev, začnejo rasti kmalu celo že funkcionalna krila. Vendar v tem ni ničesar angelskega, ampak je rast kril prikazana zanj precej mučno, recimo kot boleča rast zob, ter za občinstvo zelo organsko, skoraj kot nekakšna telesna degeneracija. Skratka, lik Rickyja je razumeti kot večpomenski simbol najprej na fizični ravni v smislu (ne)zmožnosti soočanj s telesnimi “hibami”, nato na človeški ravni kot “oviro” za ljubezen (recimo, strah pred njo v pogledu trajnejše, družinske zveze) in kot morda že kar prezahtevno nalogo za starša ter nenazadnje lahko tudi na duhovni ravni kot angelsko bitje, toda bistveno drugačno od stereotipnih angelskih pričakovanj.«
Uroš Smasek, Večer
»Film Ricky, nenavadna zgodba o dojenčku s krili, ki se rodi delavskemu paru, materi samohranilki in njenemu emigrantskemu španskemu sodelavcu iz kemične tovarne, je groteskna mešanica naturalistične, socialne drame in ironične romantične komedije, ki jo lahko razumemo le metaforično: kot izraz družinske deklasiranosti, iz katere poleti mali Ricky kot upanje svoje matere po lepšem življenju. Ker so Rickyjeva krila zgolj fizična, od tu ni daleč do satire, medijskega freak showa, ki danes v obliki resničnostnih TV oddaj (nerazumljivo) predstavlja asocialne aspiracije marginiranih.«
Mateja Valentinčič, TV Slovenija