Ribji spev Rabo de Peixe

Joaquim Pinto, Nuno Leonel / Portugalska / 2015 / 103 min / portugalščina

Režiserska dvojica je leto dni od blizu spremljala težaško delo mladega azorskega ribiča, odločenega, da vpričo globalnega industrijskega prelova vztraja pri tradicionalnih ribiških metodah. Poetični in globoko osebni Ribji spev je oda svobodi ter načinu življenja, ki zdaj obstaja le še na teh posnetkih. Film je bil posnet med letoma 1999 in 2001.

Režiserska dvojica je leto dni od blizu spremljala težaško delo mladega azorskega ribiča, odločenega, da vpričo globalnega industrijskega prelova vztraja pri tradicionalnih ribiških metodah. Poetični in globoko osebni Ribji spev je oda svobodi ter načinu življenja, ki zdaj obstaja le še na teh posnetkih. Film je bil posnet med letoma 1999 in 2001.

iz prve roke
»Snemati sva začela v sodelovanju z ribiškimi društvi in s podporo javne televizije, ki so hoteli dokumentirati izginjajoče tehnike in veščine malega ribolova. Najin pristop ni naletel na odobravanje. Zahtevali so, da odstraniva vse prizore, ki so po njihovem mnenju ‘metali slabo luč na ribiče in ribiške skupnosti’, pa tudi nekatere namige na resnične osebe. Tako je takrat nastala 55-minutna različica, ki so jo enkrat samkrat predvajali na portugalski javni televiziji.

Štirinajst let kasneje so tradicionalno ribiško opremo zamenjali industrijski postopki, standardizirana delovna razmerja so izpodrinila nekdanji kolektivni način organizacije dela in nešteto majhnih odprtih čolnov se je umaknilo majhnemu številu velikih, sodobnih ladij z elektronsko opremo. Spremenila se je celo topografija mesta Rabo de Peixe: malo pristanišče je danes uničeno, na njegovem mestu pa stoji gromozanski objekt, namenjen industrijskemu ribolovu, ki so ga zgradili s finančnimi sredstvi EU.

Že sam obseg teh sprememb se nama je zdel zadosten razlog, da se lotiva ponovne montaže filma – tokrat v skladu z najino prvotno zamislijo. Nova, dolgometražna verzija se zdaj poklanja pogumu mladih mož in njihovemu boju za ohranitev tradicionalnega načina življenja, ki ga tako cenijo. Od zaključka našega snemanja jih je mnogo zapustilo morje, saj se niso mogli – ali pa hoteli – prilagoditi plenilskim metodam industrijskega ribolova. Nekateri so danes brezposelni, drugi so emigrirali v Ameriko. Le peščica jih še vedno vztraja v boju za trajnostni ribolov.«  
– Joaquim Pinto in Nuno Leonel

portret avtorjev
Joaquim Pinto (1957) je kot mešalec zvoka sodeloval pri več kot sto filmih režiserjev, kot so Manoel de Oliveira, Raúl Ruiz, Werner Schroeter in André Téchiné. Med letoma 1987 in 1996 je produciral okoli trideset filmov, tudi Recordações da Casa Amarela in A Comédia de Deus režiserja Joãa Césarja Monteira, ki sta bila nagrajena na beneškem festivalu.

Nuno Leonel (1969) od šestnajstega leta deluje kot samouk na področju animacije, scenografije, snemanja in montaže zvoka, igre, tehnike in filmske fotografije.

Pinto in Leonel skupaj ustvarjata od leta 1996. Film Ribji spev je bil med drugim nagrajen na festivalih Cinéma du Réel in Indie Lisboa.

kritike
»Če bi Rossellinija kdaj zaneslo na Azore, bi morda ustvaril nekaj podobnega, kot je Ribji spev, pa čeprav očarljivi dokumentarec Joaquima Pinta in Nuna Leonela ni toliko nagnjen k fragmentaciji in eksperimentiranju. A izhodišče je vendarle podobno: ideja, da se pojaviš na nekem novem kraju in svojo očaranost nad njim kanaliziraš v film. Pinto in Leonel sta ribiško vasico Rabo de Peixe prvič obiskala konec leta 1998, da bi tam praznovala prehod v novo leto. Spoprijateljila sta se z ribičem po imenu Pedro, ki sta se mu zdela filmarja ravno tako zanimiva kot on njima. Film, ki so ga skupaj ustvarili, korenini prav v tej vzajemni radovednosti in naklonjenosti /…/.«
– James Lattimer, Senses of Cinema

»Nežen portret skupnosti, ki prek Pintove asociativne pripovedi pogosto prestopi na bolj osebno in filozofsko raven, hkrati pa se dotakne tem, kakršni sta vrednost fizičnega dela in pomen svobode. Ribji spev je čudovito, nevsiljivo globoko delo, ki potrjuje in hkrati transcendira dolgo ljubezensko razmerje filma s pomorsko etnografijo.«   
– David Hudson, Fandor

»Gre za izjemno human in intimen dnevnik, ki seže onkraj observacijske etnografije. Film na poetično asociativen način, ki predpostavlja medsebojno povezanost vseh stvari, vplete filozofske razmisleke in mitične reference. Čeprav bi to v manj izurjenih rokah lahko privedlo do obtožb o newagerskem sentimentalizmu, pa tu vsak posnetek prežemajo nevsiljiva iskrenost, globina misli in redko videna senzibilnost.«
– Carmen Gray, Screen Daily

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno