zgodba
»Estetika brez etike je kozmetika.«
– Ulay
»Da bi razumel Ulaya, potrebuješ veliko časa – morda celo življenje.«
– Marina Abramović
Ulaya najbolj poznamo kot moško polovico dueta Ulay/Abramović. Umetnika sta od sredine sedemdesetih do poznih osemdesetih skupaj ustvarila vrsto performansov, ki jim danes pripisujemo zgodovinski pomen. Po njunem razhodu je pozornost javnosti ostala pri Marini, sledi za Ulayem pa so se bolj ali manj izgubile. O njegovem zgodnjem in poznejšem delu vemo laiki le malo. Bil je briljanten fotograf, pionir body arta, performansa in polaroid arta, bil je transvestit, pol moški – pol ženska, bil je socialni aktivist …
Leta 2009 se je Ulay preselil v Ljubljano. V času, ko sta se z režiserjem Damjanom Kozoletom že dogovarjala o snemanju filma (ki so ga nekateri razumeli kot odgovor na lanskoletni dokumentarec Marina Abramović: The Artist Is Present), so mu postavili diagnozo: rak. To je spremenilo vse načrte. Prvi prizori so bili posneti novembra 2011 na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, kjer je Ulay prejemal kemoterapijo. Ko se mu je zdravje malo izboljšalo, se je odločil, da obišče svoje prijatelje po svetu. Kamera ga je na tem poslovilnem obredu spremljala najprej na premiero Marininega filma v Berlin, potem v New York in na koncu v ‘njegovo mesto’, Amsterdam. Kar se je na začetku zdelo kot intimno poslovilno pismo, je nazadnje preraslo v Ulayev največji in najpomembnejši projekt.
zanimivosti
Ulay je psevdonim Franka Uweja Laysiepena. Rodil se je leta 1943 v Solingenu v Nemčiji. Izšolal se je za fotografa in v obdobju od leta 1968 do 1971 veliko delal tudi kot svetovalec pri podjetju Polaroid. V svojem zgodnjem umetniškem obdobju (1968–1976) je tematsko raziskoval razumevanje konceptov identitete in telesa, bodisi na ravni osebnosti ali pa skupnosti oziroma družbe. Tako je ustvaril nize polaroidnih fotografij, umetniško pa se je izražal tudi v aforizmih in osebnih izraznih performansih. Sčasoma je postajal Ulayev fotografski pristop vedno bolj umetniško izrazen in se razvil v pravi fotografski performans (Fototot, 1976). V kasnejšem obdobju svojega zgodnjega umetniškega ustvarjanja, ko je začel fotografijo dojemati kot medij umetnosti, je njegovo ustvarjanje preraslo v umetniške inštalacije in performanse (There Is a Criminal Touch to Art, 1976). Med letoma 1976 in 1988 je veliko sodeloval z Marino Abramović. Skupaj sta ustvarila vrsto performansov, v katerih sta se osredotočala na vprašljivo dojemanje moške in ženske energije in na preseganje fizičnih meja telesa (Relation Works). Po razhodu z Marino Abramović se je Ulay znova posvetil fotografiji in temam, kot je npr. marginalizacija posameznika v sodobni družbi, ponovno pa se je lotil tudi problema nacionalizma in njegovih simbolov (Berlin Afterimages, 1994). Čeprav je bila fotografija njegov osnovni umetniški jezik, se je vseskozi posvečal tudi drugim oblikam performansov in bil v svojem umetniškem izrazu izrazito provokativen. Občinstvo je nagovarjal in izzival s celo vrsto performansov, delavnic in tudi predavanj v okviru performansov. Zadnja leta se Ulay posveča predvsem projektom in umetniškim pobudam, ki skušajo ozaveščati ljudi in družbo o pomenu in neprecenljivi vrednosti vode (Earth Water Catalogue, 2012). Ulayeva dela in tista, ki sta jih soustvarila z Marino Abramović, najdemo v številnih zbirkah priznanih umetniških muzejev in ustanov po svetu, med drugim tudi v muzeju Stedelijk v Amsterdamu; v Centru Pompidou v Parizu in v Muzeju sodobnih umetnosti v New Yorku. Po štirih desetletjih bivanja in ustvarjanja v Amsterdamu in nekaj daljših umetniških projektih v Indiji, Avstraliji in na Kitajskem ter profesuri na Akademiji za nove medije na Visoki šoli za oblikovanje v Karlsruheju v Nemčiji, se je Ulay ustalil v Ljubljani, kjer zadnja leta živi in dela.
iz prve roke
»O Marini danes vemo tako rekoč vse. O Ulayu pa se ve malo. Ta film razkriva, da je bil Ulay izjemen umetnik že pred njunim srečanjem in da je tudi po njunem razhodu delal pomembne projekte. Razkriva njegovo življenje, ki je bilo ves čas (samo)zamolčano. Za oboževalce Marine Abramović pa hkrati ponuja pogled z ‘druge strani’ tega kultnega umetniškega dueta in razkriva, ‘kdo je tisti Ulay, ki je bil z Marino’. /…/ Poleti 2011 sva se z Ulayem začela pogovarjati o filmu. Jeseni je izvedel, da ima raka. Poklical me je in rekel, da iz najinega projekta ne bo nič, da nima smisla niti začeti. Vztrajal sem, da začnemo snemati naslednji dan. Rekel mi je, da ne mara kratkih filmov, da sem mu obljubil celovečerca. Rekel sem mu, naj ostane živ, pa bo film dolgometražni. Prve kadre smo nato posneli novembra 2011 v Onkološki bolnici v Ljubljani, ko je Ulay prejemal kemoterapijo. Izgubil je lase, izgledal je grozno. Potem je začel potovati po svetu, da (mogoče zadnjič) obišče svoje prijatelje. Iz Ljubljane v Berlin na premiero filma o Marini Abramovič. Potem v New York, kjer je v 20 x 24 studiu naredil serijo velikih polaroidov. In na koncu v Amsterdam, kjer je obiskal svoje najboljše prijatelje. Kamera ga je spremljala točno eno leto, do novembra 2012. V vseh Ulayevih delih je bila vedno osrednja tema spolna identiteta in telo. Telo je tudi tema tega filma. Ne Ulay, njegovo telo. Hotel sem narediti film o Ulayu, vendar je njegovo telo, ki je bilo v zgodovini izpostavljeno številnim skrajnim preizkušnjam v performansih, tudi tokrat prevzelo glavno vlogo.«
– Damjan Kozole, režiser
portret avtorja
Damjan Kozole se je rodil leta 1964 v Brežicah. Njegovi filmi so bili predvajani v kinodistribuciji v več kot tridesetih državah in prikazani na pomembnih mednarodnih filmskih festivalih, kjer so prejeli številne nagrade in nominacije. Slovenka je postal najbolj prodajan slovenski film (distribuiran v ZDA, Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Španiji, Beneluksu, na Portugalskem, v Grčiji, Romuniji, Braziliji, Argentini, na Japonskem, v Koreji, Avstraliji …), Rezervni deli so bili nominirani za zlatega medveda na Berlinalu 2003, dva njegova filma pa sta bila proglašena za slovenska filma leta. Leta 2005 so v ZDA in Kanadi pripravili retrospektivo Kozoletovih filmov, ki jo je organiziral Ameriški filmski inštitut (AFI). Damjan Kozole je član Evropske filmske akademije, v letu 2008 pa je bil tudi dobitnik Župančičeve nagrade, ki jo mesto Ljubljana podeljuje za izjemne dosežke v umetnosti in kulturi.
Je avtor (režiser in scenarist) celovečernih igranih filmov Usodni telefon (1987), Remington (1988), Stereotip (1997), Porno Film (2000), Rezervni deli (2003), Delo osvobaja (2005), Za vedno (2008) in Slovenka (2009) ter dokumentarnih celovečercev Rojevanje Leara (1993) in Dolge počitnice (2012). Kot eden izmed 25 evropskih režiserjev je sodeloval tudi pri celovečernem omnibus filmu Visions of Europe: 25 directors. 25 visions. 1 film (2004), kjer so sodelovali avtorji kot Bela Tarr, Fatih Akin, Peter Greenaway in Aki Kaurismäki.
kritike
»Ulay zase pravi, da je umetnik performansa, nekateri ga označujejo za konceptualnega umetnika, večina tistih, ki so za njegovo ime slišali, pa ga povezuje z nekdanjo partnerko Marino Abramović. Dokumentarni film Damjana Kozoleta ga osvetli s teh plati, še bolj pa s človeške. /…/ Tudi zaradi [Ulayeve] ‘vloge’ in ne samo zaradi režiserjevega prijema je strah, da je film s strašljivim naslovom Projekt: rak, moreč, povsem odveč. Film je mala oda življenju. /…/ Zgodba temelji na Ulayevi pripovedi, sočni, tekoči in tudi duhoviti, celo v dnevih najhujše izčrpanosti po kemoterapijah. /…/ Je Ulay kot umetnik, čigar poglavitno izrazno sredstvo je bilo dolgo časa telo, še bolj usodno doživljal njegovo odpovedovanje? Ne, bil je le človek, ki je hrepenel po življenju. Ves čas med boleznijo pa tako fascinantno zbran in razsoden pred kamero, da film kljub resnim pastem nikoli ne zdrkne v patetiko ali pretirano melodramatičnost.«
– Jožica Grgič, Delo
»Film je zaznamovan z zvoki skupine Silence, ki smiselno prispevajo k temeljnim občutjem pripovedi. Subtilno preigravanje posnetkov iz arhiva /…/ se v filmu prepleta s posnetki Ulayevega enoletnega vsakdanjika, od novembra do novembra, ko je ravno preživljal naporno zdravljenje. Pred gledalcem je umetnik na kemoterapiji. Telo, ki ga je nekoč do skrajnih meja vodil sam, se kot vsako drugo telo zdaj razkraja in propada, a duh ostaja topel, čvrst in neupogljiv. Ulay, ki se ne vda, ki potuje, odkriva, predaja naprej in preprosto živi z rakom ali brez njega.«
– Petja Grafenauer, Mladina
»Kozole tako Ulaya ne predstavi le kot enega najpomembnejših konceptualnih umetnikov in performerjev v zgodovini sodobne umetnosti, pač pa tudi in predvsem kot osebo, ki se odloči javno spregovoriti o svoji bolezni, raku, o kateri sodobna družba še vedno težko glasno spregovori.«
– Denis Valič, Pogledi
»Film Damjana Kozoleta upošteva specifiko Ulayevega ustvarjanja: nikakor ne gre za zgodovinski pregled umetnikovega življenja in dela, temveč za dokumentacijo njegovega ultimativnega performansa. /…/ Film /…/ ni toliko portret ali potopis, temveč bolj premislek vprašanj o življenju, umetnosti in smrti, telesu, prijateljstvu, ljubezni in aktivizmu /…/.«
– Katja Čičigoj, Ekran