Prisotnost Presence

»Prisotnost je tako kot vsi Soderberghovi žanrski filmi žanrski upgrade, žanrski dosežek – višja stopnja žanra. Tokrat privzdigne tiste grozljivke, v katerih nastopajo zaklete hiše in duhovi, le da vse dogajanje – ves film – spremljamo skozi oči zelo živahnega, gibkega, fluidnega, kinetičnega duha, ki pa se ga ne vidi. Neviden je, a vidi – in mi vidimo to, kar vidi on, nevidni duh, spektralni voajer (oh, podoben nam, gledalcem v dvorani ali pred televizorjem, monitorjem, telefonom ipd.), ki – zdaj panično, zdaj tesnobno, zdaj melanholično – skače po hiši, v katero se preseli družina, mama (Lucy Liu), ata (Chris Sullivan) in njuna najstniška sin (Eddy Maday) in hči (Callina Liang), ki imajo dovolj problemov, bolečin in travm, da začutijo njegovo prezenco in njegov angažma. Kaj je Hegel mislil s frazo »duh je kost«, boste dojeli, ko bo moral duh – heglovsko osvobojen vsega predmetnega, iščoč pripoznanje in afirmacijo absolutne neodvisnosti od vsakršne zunanjosti, prepuščen boju na življenje in smrt – postati kost, če bo hotel poseči v onostranstvo in rešiti nedolžne, a pred tem mora seveda priti k sebi in se iz pasivnega, kontemplativnega subjekta preleviti v delujočega. Nič ni lepšega od trenutka, ko svoje življenje tvega duh – in ko človek umre in potem živi naprej. Mučno, grozljivo je potovanje duha k sebi. Prisotnost je igriva ekranizacija in lucidna dekonstrukcija Heglove Fenomenologije duha.«
– Marcel Štefančič, jr.