zgodba
Malik El Djebena, 19-letni fant, ki ne zna ne brati ne pisati, je obsojen na šest let zapora. Ko prispe odslužit kazen, se počuti neskončno osamljenega. Veliko mlajši je in šibkejši od drugih zapornikov. Že kmalu po prihodu si ga podredi vodja skupine korziških jetnikov, ki v zaporu uveljavljajo svoja pravila, in mu naloži vrsto »zadolžitev«. Ko jih opravlja, se Malik hitro utrdi, dodobra spozna razmerja med jetniki in pravila življenja v zaporu ter si končno pridobi tudi popolno zaupanje vodje korziške skupine. A Malik ni le hitro učeči se fant, temveč premore tudi veliko drznosti; tako kmalu začne skrivoma razvijati lastno mrežo in ambiciozne načrte.
Silovito in navdušujoče celovito delo nam prinaša zanimiv vpogled v francosko kriminalno podzemlje, v katerem se zapor pojavlja kot metafora celotne družbe. Francoski Boter!
kritike
»Zaporniški filmi, vsaj boljši, praviloma nikoli niso le ‘zaporniški’ filmi, toda ta Prerok (2009) Jacquesa Audiarda se že začne skoraj tako, kot da bi uprizarjal prve vrstice biblične Geneze: s temo, iz katere prihajajo divji, jezni glasovi in kjer se v prebliskih počasi oblikuje prostor nekega sveta, ki ga prepoznamo kot zapor. /…/ V tem filmu – po Ko se je zaustavilo moje srce (De battre mon coeur s’est arrêté, 2005), še eni in še večji Audiardovi režijski mojstrovini (tudi nagrajeni s francoskimi cezarji) – namreč obstaja samo trd, krut in neizprosen svet kriminala, v vseh njegovih izbruhih nasilja in permanentnem stanju ogroženosti, ki je navzoče tudi v nevrotičnem gibanju kamere, tesnem kadriranju in mrki svetlobi.«
Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Prerok je film o profetu novega sveta, ki so ga ustvarili 11. september, spopad civilizacij, represivna deregulacija Evropske unije, Sarkozy, divjanje prostega trga in gospodarska kriza. In Prerok vam ne bo pustil, da bi to pozabili, pa četudi tega – spopada civilizacij, represivne deregulacije Evropske unije, divjanja prostega trga ipd. – eksplicitno ne omenja, toda Malik El Djebena (Tahar Rahim), mladi, deški, vljudni, nepismeni musliman, Kaspar Hauser nove Evrope, ki ga zaprejo v brutalni, povsem sprivatizirani zapor, kmalu ugotovi, da bo na tem novem, zahtevnem, rastočem, dereguliranem ‘trgu’ preživel le, če bo ‘razvojno’ pred drugimi, tudi pred ciničnimi, arogantnimi, makiavelističnimi, neoliberalnimi gangsterji, ki ta zapor – ta ultimativni ‘trg’ – vodijo.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina