Yousry Nasrallah v svojem sedmem celovečernem filmu skozi zgodbe štirih posameznic izrisuje položaj žensk v šovinistični družbi sodobnega Egipta. Heba je voditeljica televizijske oddaje, ki ne skopari s kritikami na račun podkupljivih državnih oblasti. Njenemu možu Hassanu, uspešnemu novinarju, ponudijo napredovanje na mesto odgovornega urednika vladnega časopisa, vendar le pod pogojem, da Heba preneha z obravnavanjem kočljivih političnih tem. Ko mu ugodi in v oddajo povabi tri ženske, da bi spregovorile o ljubezni, spolnosti in zakonu, se njihove intimne izpovedi izkažejo za vse prej kot nepolitične.
Vsako od treh zgodb Nasrallah upodobi v svojevrstnem vizualnem slogu in jih nato kot vsebinsko zaokrožene dramske celote vpenja v okvirno pripoved o Hebi in njenem rastočem spoznavanju lastne negotovosti in podrejenosti. Kot neposreden komentar seksualnega in političnega zatiranja žensk, ki jim družbeni kodi odrekajo avtonomijo in svobodo, je Povej mi zgodbo, Šeherezada film, ki jasno izraža režiserjevo prepričanje, da posledice nepravičnega in represivnega sistema postanejo zares vidne šele na obnebju tragične človeške izkušnje.
Na vsebinski ravni se Šeherezada navezuje na njegova zgodnejša dela; teme ljubezni in spolnosti je raziskoval že v Sobyan wa banat (1995) in Genenet al asmak (2008).
Z naslovno aluzijo na Tisoč in eno noč Yousry Nasrallah kot politično in družbeno ozaveščen filmski ustvarjalec pripovedovanju zgodb pripisuje življenjski pomen, novodobne Šeherezade pa upodablja kot močne ženske v boju za individualno svobodo in dostojanstvo.
»V vseh mojih filmih me zanima odnos posameznika do poglavitnih zgodovinskih in družbenih vprašanj. Kako nekdo označi samega sebe, ne da bi se dojemal kot žrtev zgodovinskih in družbenih okoliščin. V vsakem mojem filmu je vedno poseben prostor namenjen ženskam. Všeč mi je, kako so se te ženske sposobne iz samega dna ponovno dvigniti kot človeška bitja. Brez sledu kakršnekoli bede.«
– Yousry Nasrallah
Yousry Nasrallah (rojen leta 1952 v Egiptu) na Univerzi v Kairu konča študij ekonomije in političnih ved. Kasneje dela kot filmski kritik in pomočnik režiserja v Bejrutu. Leta 1987 posname svoj prvenec Sarikat Sayfeya, ki ga mnogi štejejo za ključno delo v preporodu egipčanskega nacionalnega filma. Svojo režisersko pot nadaljuje s filmi Marcides (1993), Sobyan wa banat (1995), El Medina (1999), Bab el shams (2004) in Genenet al asmak (2008).