Danes je blagajna odprta od 15:30 do 21:00 (odpre se čez 02:43).
Na sporedu od 8. junija 2015.

Poštarjeve bele noči Belje noči poštalona Alekseja Trjapicina

Andrej Končalovski / Rusija / 2014 / 101 min / ruščina

Skozi oči resničnega podeželskega poštarja se odvije zgodba o pozabljeni skupnosti in izginjajočem načinu življenja v ruralnih zakotjih ruskega severa. Presunljiva, umirjena in nežno humorna mešanica dokumentarca in fikcije je veteranskemu režiserju Andreju Končalovskemu prinesla beneškega leva za najboljšo režijo.

režija Andrej Končalovski, scenarij Andrej Končalovski, Jelena Kiseljova, fotografija Aleksander Simonov, montaža Sergej Taraskin, glasba Eduard Artemjev, produkcija Andrej Končalovski, igrajo Aleksej Trjapicin, Irina Jermolova, Timur Bondarenko, Viktor Kolobkov, Viktor Berezin, Tatjana Silič, Irina Silič, Jurij Panfilov, distribucija v Sloveniji FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Srebrni lev za najboljšo režijo – Benetke. Nagrada za najboljši film – Las Palmas. São Paulo. Tokio. Talin. Göteborg. Hongkong. Peking. GoEast, Wiesbaden. San Francisco.

IMDb

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

zgodba
Prebivalci odročnih vasic ob orjaškem jezeru Kenozero na ruskem severu živijo tako, kot so stoletja živeli njihovi predniki: v majhnih skupnostih, kjer se vsi poznajo in proizvajajo le tisto, kar za življenje neizbežno potrebujejo. Njihova edina vez z zunanjim svetom je podeželski poštar Aleksej Trjapicin, ki z malim motornim čolnom premošča prepad med industrijskim, urbanim svetom in svetom magične folklore, naravne idile, a tudi osame in brezdelja. Ko mu nekdo ukrade motor čolna in se ženska, ki jo na skrivnem ljubi, odseli v mesto, se tudi poštar, željan pustolovščine, poda na pot samospoznanja.

Skozi oči resničnega podeželskega poštarja se odvije zgodba o pozabljeni skupnosti in izginjajočem načinu življenja v ruralnih zakotjih ruskega severa. Presunljiva, umirjena in nežno humorna mešanica dokumentarca in fikcije je veteranskemu režiserju Andreju Končalovskemu prinesla beneškega leva za najboljšo režijo.

iz prve roke
»Zadnja leta se mi zdi, da skuša sodobni film gledalcu prihraniti še tako neznaten napor, ki ga zahteva kontemplacija. Že nekaj let me muči občutek negotovosti, ali zares razumem, kaj je bistvo filma. Pričujoči film predstavlja moj poskus, da bi odkril nove možnosti, ki jih nudijo gibljive slike, pospremljene z zvokom. Poskus, da bi videl svet, ki nas obdaja, skozi oči ‘novorojenčka’. Poskus opazovati življenje brez vsakršne naglice. Kontemplacija je stanje, v katerem se človek dodobra zaveda svoje enosti z vesoljem. Morda je ta film moj poskus, da bi izostril svoj sluh in poskusil prisluhniti tihemu šepetu tega vesolja. /…/ Pograbil sem kamero in se odpravil na sever, proč od Moskve, da bi opazoval ljudi in jih bolje spoznal. V oči nam je padel neki mož, pa smo pristopili k njemu in se predstavili. Naš protagonist živi v pokrajini Arhangelsk in dela kot vaški poštar. In kot poštar predstavlja edino vez vaščanov z zunanjim svetom. Temu prinese penzijo, onemu hlebec kruha, tretjemu pismo ali novo žarnico. Pobližje sem si želel ogledati njegovo življenje in življenja ljudi, s katerimi prihaja v stik. Filmu pravim umirjena študija življenja, biografija, poskus, da bi razumeli svet. Resnici na ljubo je zgodba precej enostavna, a kot pravijo, dolgočasnih zgodb ni, so samo dolgočasni pripovedovalci.«
– Andrej Končalovski, režiser in soscenarist

portret avtorja
Ruski filmski in gledališki režiser Andrej Končalovski, starejši brat režiserja in igralca Nikite Mihalkova, se je rodil v Moskvi leta 1937. Veteran domače in hollywoodske kinematografije je med študijem pod vodstvom Mihaila Romma na slovitem ruskem filmskem inštitutu VGIK razvil tesno sodelovanje z Andrejem Tarkovskim in sopodpisal scenarije za režiserjeve filme Valjar in violina (Katok i skripka, 1961), Ivanovo otroštvo (Ivanovo detstvo, 1962) in Andrej Rubljov (Andrej Rublev, 1966). Leta 1965 je posnel režijski celovečerni prvenec Moj prvi učitelj (Pervyj učitel’), s katerim se je prvič uvrstil v tekmovalni program beneškega festivala. Po dvajset let prepovedanem Primeru Asje Kljačine, ki je ljubila, a se ni omožila (Istorija Asi Kljačinoj, kotoraja ljubila, da ne vyšla zamuž, 1967) in adaptaciji Strička Vanje (Djadja Vanja, 1971) Antona Čehova mu je epski štiridelni portret sibirskega življenja Sibiriada (1979) prinesel veliko nagrado žirije v Cannesu ter pozornost mednarodne javnosti in tujih producentov. Leta 1980 je Končalovski zapustil Sovjetsko zvezo in odpotoval v Hollywood, kjer je po prvi ameriški produkciji Marijini ljubimci (Maria’s Lovers, 1984) med drugim posnel akcijsko dramo Ponoreli vlak (Runaway Train, 1985) in zimzeleno akcijsko komedijo Tango in Cash (Tango & Cash, 1989). Čeprav se je v začetku devetdesetih vrnil v Moskvo, da bi »ubežal diktaturi hollywoodskih producentov«, se je kasneje vračal v ZDA, kjer je režiral tudi z emmyji nagrajeno tv-serijo Odiseja (The Odyssey, 1997) in televizijsko kostumsko dramo Lev pozimi (The Lion in Winter, 2003), ki je prinesla zlati globus igralki Glenn Close. Leta 2002 je Končalovski prejel veliko nagrado žirije beneškega festivala za film Dom durakov, satirično dramo o pacientih psihiatrične bolnišnice med prvo čečensko vojno. Kot izvršni producent je sodeloval pri filmu Poslednja postaja (The Last Station, 2009), biografski drami o zakoncih Tolstoj s Christopherjem Plummerjem in Helen Mirren, ki smo si jo pred nekaj leti lahko ogledali tudi v Kinodvoru. Leta 2014 je po treh letih raziskav in snemanja dokončal zgodovinski dokumentarec Bitka za Ukrajino (Bitva za Ukrainu). Najnovejši film Poštarjeve bele noči, s katerim se režiser vrača k delu z naturščiki in ruralnemu miljeju svojega zgodnjega dela Primer Asje Kljačine, mu je na beneškem festivalu leta 2014 prinesel srebrnega leva za najboljšo režijo.

kritike
»Andrej Končalovski je s Poštarjevimi belimi nočmi, mešanico fikcije in dokumentarca ter izjemne filmske veščine in igrive improvizacije, ustvaril bržkone najbolj presunljivo filmsko delo svoje post-hollywoodske kariere. Film, posnet v odročni vasici na ruskem severu, v okolici čudovitega jezera Kenozero in na njem, povečini z zasedbo lokalnih naturščikov, ki tu igrajo različice samih sebe, je pretanjen, niansiran portret izolirane skupnosti, ki je niso dosegle spremembe post-sovjetske družbe. Anton Čehov je z globoko melanholijo in burkaškim humorjem opisoval erozijo aristokratske ruske družbe, ki je ob koncu 19. stoletja drastično zaostala za naglo spreminjajočim se svetom. In prav medlo zrcalno podobo teh zapisov zaznamo v nežnem, kontemplativnem pogledu, ki ga Končalovski obrača k nasprotnemu polu družbenega spektra na začetku 21. stoletja. /…/ Zgodba teče dalje, brez konca. Toda ta ohlapna naracija je drugotnega pomena spričo topline in velikodušnosti, s katerima režiser opazuje to nenavadno enklavo, brez dvoma obsojeno, da slej ko prej izgine.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»V rokah katerega koli drugega filmarja bi bil to preprost primerek socialnega realizma, plemenit poskus, da bi osvetlili fascinanten, skrivnosten način življenja, zaznamovan z materialno preproščino ali trdo revščino, odvisno pač od vašega pogleda, o obstoju katerega sicer ne bi niti slutili. In Poštarjeve bele noči so ta film. Toda hkrati so nekaj drugega, nekaj nerealnega in izmuzljivega, kar se prvič javlja že zgodaj v filmu, ko opazujemo poštarja, kako vstane, gleda televizijo, si skuha čaj in se nesrečno zazre v svoje cenene plastične natikače, nenadoma pa smo že z njim na jezeru. V brezmejnem, drsečem, dih jemajočem posnetku, ki ga skladatelj Eduard Artemjev v potezi nezemeljske perfekcije pospremi zgolj z monotonim ambientalnim brnenjem, film transcendira na povsem novo raven.«
– Jessica Kiang, The Playlist

»Ne gre za prvi film, pri katerem je režiser ubral pristop ‘insceniranega dokumentarca’, toda Poštarjeve bele noči so daleč bolj sproščene in manj vsiljivo narativne kot, denimo, njegova drama iz čečenske psihiatrične bolnišnice Dom durakov iz leta 2002. Zdaj je ustvaril delikatno, melanholično, mestoma komično, pogosto povsem neznatno filmsko pastoralo, nežno, vijugasto žalostinko za podeželskim življenjem na robu izginotja. /…/ S filmom, ki ga prežemata tiha liričnost ter mešanica zborovske, orkestralne in ambientalne glasbe, vtkana med žive in izrazite zvoke naravnega sveta, se je Končalovski vrnil k rokodelskim koreninam filmske in dramske umetnosti, da bi ustvaril delo nespornega šarma.«
– Lee Marshall, Screen Daily

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Bolečina in slava Dolor y gloria

Pedro Almodóvar

torek, 17. 09. 2019 / 16:30 / Dvorana

Najnovejši film španskega mojstra Pedra Almodóvarja je duhovita, čutna in ganljiva avtobiografska oda filmski ustvarjalnosti, ki je Antoniu Banderasu prinesla nagrado za najboljšega igralca na letošnjem Cannesu.

Igor in Rosa Rosa

Katja Colja

torek, 17. 09. 2019 / 19:00 / Dvorana

Celovečerni prvenec režiserke Katje Colja z Borisom Cavazzo in Lunetto Savino v glavnih vlogah je intimna drama o dolgoletni ljubezni, ki je postavljena na preizkušnjo. Je tudi zgodba o mejah in njihovem preseganju: o mejah med državami, ljudmi, generacijami, med dušo in telesom, med razumom in čustvi.

Zaton Napszállta

László Nemes

četrtek, 19. 09. 2019 / 20:30 / Dvorana

László Nemes nasledi z oskarjem nagrajeni prvenec Savlov sin z enigmatično zgodovinsko dramo o rojstvu 20. stoletja, a hkrati o civilizaciji na predvečer njenega zatona.