Romantična komedija nas popelje na nostalgično fantazijsko potovanje v Pariz v času charlestona, kjer Owen Wilson kot zagrenjen hollywoodski scenarist med popivanjem z umetniškimi ikonami izgubljene generacije išče navdih za novo knjigo. Allenova ljubezenska izjava mestu luči. Štiri nominacije za zlati globus.
»Gre za tipično allenovsko veselico, nabito z zvezdniki, turističnimi razglednicami in štosi na prvo žogo, pa tudi z življenjskimi modrostmi, med katerimi prednjači karakteristična in nostalgična zmota o zlati dobi, po kateri naj bi bili ljudje v drugem (preteklem) času bolj srečni. /…/ Polnoč v Parizu je tip romantične komedije, ki naniza kopico grozljivih klišejev, toda Allen jih – od zguncanih arhitekturnih in turističnih mejnikov Pariza do stereotipov o romantiki ob Seni – spelje sebi v prid. /…/ Polnoč v Parizu je Allenov z naskokom najuspešnejši film zadnjega četrt stoletja. Razumljivo in zasluženo, takšnega prepleta komedije, romantike in fantazije danes ne boste našli zlahka.«
– Simon Popek, Delo
»Neka posebnost teh allenovskih reciklaž je nedvomno ta, da ne le da niso moteče, marveč delujejo s suverenostjo brezhibno režiranega in še vedno dovolj duhovitega in simpatičnega komada. To nedvomno ali še posebej velja za Polnoč v Parizu, v nemajhni meri že zato, ker je to film umetniške nostalgije.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Woody Allen je večkrat zatrdil, da ne želi in ne pričakuje, da bodo njegovi filmi preživeli. A Polnoč v Parizu je skromen in veder film, ki ne izraža toliko ambicije po nesmrtnosti kot željo, da bi pustil nekaj za seboj – kot memorabilija, ali, če hočete, umetniški primerek, ki bo pritegnil pozornost in si pridobil občudovanje osamljenega popotnika nekje v prihodnosti.«
– A.O. Scott, The New York Times