zgodba
Tahiti, Francoska Polinezija. Visoki komisar De Roller, možakar uglajenega vedenja in brezhibnih diplomatskih sposobnosti, elegantno krmari med vsemi družbenimi sloji. V nekem trenutku klepeta z admiralom francoske mornarice, ki se je pravkar izkrcal iz podmornice, že v naslednjem pa sestankuje z domačini, zaskrbljenimi zaradi domnevne obnovitve jedrskih poskusov …
iz prve roke
»Scenarij so navdihnili spomini Tarite Tériipaia, ki je bila deset let poročena z Marlonom Brandom. Spoznala sta se med snemanjem Upora na ladji Bounty (Mutiny on The Bounty, 1962), kjer je igrala eno glavnih vlog. V spominih govori o življenju z igralcem, pa tudi o svojem otroštvu. Izjemno zanimivi so se mi zdeli kontrasti, ki jih je opisala: med čistostjo svojega otroštva v Papeeteju in včasih toksično prisotnostjo Zahodnjakov; med tem nedotaknjenim rajem na Zemlji in prihodom hollywoodske snemalne ekipe. Razmerje med sanjsko podobo raja in stvarnostjo korupcije, pa tudi med resničnostjo in filmsko fikcijo, je bilo zame zelo navdihujoče. /…/ Snemati sodobni svet je nadvse vznemirljivo, vendar to počnem brez vsakršne ideologije, vnaprej oblikovanih idej ali želje po odpiranju kakršnega koli diskurza o obdobju. Zanimajo me le podobe. V tem primeru podobe paradiža, ob katerih se sprašujemo, ali gre za resnico ali zgolj privid; in ali niso morebitna obnovitev jedrskih poskusov, navzočnost francoskih inženirjev, korupcija in nepremičninske špekulacije v resnici prav nasprotje raja, nekakšno nadaljevanje kolonializma v 21. stoletju. /…/ Med snemanjem sem imel v mislih ameriške trilerje iz sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih, kot sta Morilci in priče (The Parallax View) Alana J. Pakule in Cutterjev obračun (Cutter’s Way) Ivana Passerja: filme o paranoji, koncu sanj, izgubi nadzora ali samopodobe.«
– Albert Serra
kritike
»Veličasten paranoidni triler. Mojstrovina.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde
»Hipnotična conradovska freska. Najboljši film leta. Naša zlata palma.«
– Théo Ribeton, Les Inrockuptibles
»Ta osupljivi film – veliki parnik, ki pluje po oceanu meglenih sanj; magma brbotajočih fikcij – je po krivici zapustil Cannes praznih rok, čeprav si je edini drznil podati se v neznano, v tisto območje med resničnostjo in fantazijo, ki bi ga Chris Marker imenoval ‘le dépays’.«
– Mathieu Macheret, Cahiers du Cinéma
»Prevzemajoč film na meji med političnim trilerjem in poetičnim esejem, s sijajnim Benoîtom Magimelom v glavni vlogi.«
– Benoit Basirico, Bande à part
»Pacifikcija ponudi navdušujoč nov filmski jezik in ustvari klasično, sočno apoftegmo, ki se bo zapisala v filmsko zgodovino; prepoznali jo boste, ko jo boste slišali.«
– Andréa Picard, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Film teče počasi, gradi na izjemno skrbno koncipiranih podobah, prelepih eksterierih in megličastih interierih, mračnih, oniričnih prizorih zabav, še posebej končnega, kjer pleše general, in s tem ustvarja vtis vsesplošne negotovosti, ne le glede jedrskega poskusa, ampak glede celotne mreže tujcev, ki znova mečejo mrežo čez domačine; ti so spet plen brez možnosti pobega. Ta vrhunski film /…/ je morda res fikcija, a v času lahkotnega opletanja z atomsko bombo je čista realnost.«
– Delo