Ko v mestu Megasaki izbruhne epidemija pasje gripe in pokvarjeni župan Kobayashi ukaže izgon vseh psov na orjaško smetišče, se 12-letni Atari poda na samotno misijo, da bi našel svojega Spotsa. Wes Anderson se veličastno vrača k stop animaciji, nabito polni suhega humorja in japonske popkulture, z zvezdniško zasedbo v glasovnih vlogah. Srebrni medved za najboljšo režijo na letošnjem Berlinalu.
kritike
»Pomežike Kurosawi zasledimo na vsakem koraku, zlasti v Andersonovi odločitvi, da župana Kobayashija ustroji po podobi Toshira Mifuneja, dolgoletne igralske muze režiserja Sedmih samurajev /…/. Najdemo tudi sledi Ozujeve formalne elegance, naraščajočo nevarnost klasičnih japonskih filmov o pošastih in ponorele spopade iz animejev. Toda sofisticirana filmska pismenost je prej češnja na torti za poznavalce kot pa bistveni razlog za uživanje v tej bogati in izvirni zgodbi /…/. Otok psov se kljub specifičnemu okolju nahaja v samem jedru Andersonovega ekscentričnega univerzuma /…/. Še več, uporniško kljubovanje korumpiranim oblastnikom, ki zaradi širjenja strahu in preganjanja manjšin izkrivljajo resnico, podeli filmu še kako aktualno politično noto.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Svet je smetišče, Wes Anderson pa na višku svoje kariere – in to dvoje, kot se izkaže, ni nepovezano. Bolj ko gredo stvari po zlu, bolj fantastični postanejo Andersonovi filmi; in bolj ko so Andersonovi filmi fantastični, bolje njihov stil izraža avtorjevo temeljno iskrenost. Nered podžiga njegovo domišljijo in osupljivo dovršeni Otok psov je brez dvoma režiserjev najbolj domiseln film doslej.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Otok psov, ki zelo spretno prehaja med ne vedno prevedenim japonskim in angleškim jezikom, velik poudarek pa daje tudi glasbeni podlagi in besednim igram – pri čemer niti za trenutek ne podcenjuje svojih gledalcev – je tipičen film Wesa Andersona: zabaven, zanimiv, duhovit in čisto majčkeno čudaški.«
– Gaja Pöschl, Radio Slovenija