zgodba
V na videz popolno slovensko družino vstopi mladi neznanec Julien, ki s svojo prisotnostjo poruši krhko družinsko ravnovesje in razkrije razpoke v njihovi skrbno varovani fasadi …
daljša zgodba
Na videz popolna družina Kralj so oče Aleksander, mama Olivia in najstniška hčerka Agata. Med vožnjo ob cesti vidijo neznance, ki se jim je pokvaril avto, a se odločijo, da jim ne pomagajo. Ko njihovo življenje v odmaknjeni, moderni pametni hiši zmoti še prihod Aleksandrovega sina iz prejšnje zveze, Juliena, ki ga ni videl več kot dvajset let, se začne podoba o popolni družini vse bolj rušiti. Stvari postanejo še bolj nenavadne, ko se na njihovih vratih nepričakovano pojavi mlada družina, ki ji prej niso priskočili na pomoč.
iz prve roke
»Ko sem bila otrok, nam je na cesti zgorel avto. Iz tega otroškega spomina na avtomobile, ki vozijo mimo, je nastala Odrešitev za začetnike. Sredi kaosa in strahu mimo zgorelega avta zapelje drug avto – bleščeč, nov, z družino, ki se zdi popolna in se ne ustavi, da bi pomagala.
Kdo so ti ljudje, ki se odločijo, da ne bodo ustavili? V svojem jedru je ta film raziskovanje izolacije, ne le fizične, temveč tudi čustvene in socialne. Poglabljamo se v življenje premožne slovenske družine, ki pooseblja ločenost od resničnosti okolice. Sebe dojemajo kot kozmopolite, imajo prijatelje z vsega sveta, hkrati pa skrivajo strah pred bližnjimi ‘navadnimi’ ljudmi – ljudmi, ki jih dojemajo kot vsakdanje posameznike, katerih življenja se jim zdijo tuja in ki bi lahko prinesli kaos v njihov skrbno nadzorovan red. Živijo v mehurčku, ki je prozoren in navidezno neprepusten, enako kot steklena hiša v filmu. Ta metaforična in fizična pregrada zamejuje osnovni prostor pripovedi filma.
Odrešitev za začetnike se začne kot družbena satira, skozi katero preučujemo sodobne družbene probleme. Vendar se, ko se plasti luščijo, zgodba preobrazi v raziskovanje človeškega stanja. Je brezbrižnost do sveta, ki nas obdaja, naučena; simptom širše družbene patologije? Ali pa se morda bojimo soočiti s svojo lastno ranljivostjo?«
– Sonja Prosenc
portret avtorice
Sonja Prosenc je po končanem študiju novinarstva in kulturologije sodelovala pri mednarodnih scenarističnih programih, kot je TorinoFilmLab, ter se udeležila delavnic Berlinale in Sarajevo Talents. Je soustanoviteljica produkcijske hiše Monoo.
Njen prvi celovečerec Drevo (2014) je prejel tri vesne in nagrado Združenja filmskih kritikov v Portorožu ter gostoval na več kot petdesetih festivalih po svetu. Leta 2016 je portal Cineuropa Sonjo Prosenc uvrstil med osem obetavnih evropskih filmskih režiserk. Njen drugi celovečerec Zgodovina ljubezni (2018) je že v času razvoja prejel kar nekaj mednarodnih nagrad, svetovno premiero pa je doživel v tekmovalnem programu v Karlovih Varih, kjer je prejel posebno omembo žirije. Sonja Prosenc je tako postala prva slovenska režiserka celovečernega filma, nagrajena v glavnem tekmovalnem programu kakšnega od festivalov A kategorije. Oba celovečerca sta bila izbrana tudi kot uradna slovenska kandidata za oskarje.
Ob omenjenih arthouse dramah se je režiserka uspešno preizkusila tudi v žanru komedije in trilerja: film Raj (2019) ji je prinesel vesno za najboljši kratkometražec v Portorožu, televizijska serija Trigrad (2022) pa več nominacij na lanskem Sarajevskem filmskem festivalu.
kritike
»Odrešitev za začetnike /…/ je pronicljiva družbena satira, ki nas skozi plastenje črnega humorja in razpadanja družinske celice popelje v drobovje disfunkcionalnih odnosov ter iz razpok, ki zazevajo med njimi, nastavi ogledalo širši družbeni (samo)refleksiji. /…/ A čeprav je Odrešitev za začetnike režiserkin prvi celovečerni film, ki se poigrava z žanrom, ta v sebi še vedno nosi njen prepoznaven vizualni odtis, ki se kljub površinskim vzporednicam z odrezavimi dialogi Yorgosa Lanthimosa in družbeno satiro neoliberalne buržoazije Rubena Ostlunda in Bong Joon-hoja razvije v izvirno, vizualno in igralsko osupljivo ter prodorno delo, ki sodobno družbo preizprašuje in reflektira, ob čemer svoj humor rad usmeri v nas same – če smo se v komično nelagodnih situacijah pripravljeni vsaj malo prepoznati.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik