Največja zabloda človeka je njegova iluzija, da je svoboden.
Človek kot tak se skozi dolga tisočletja ni nič spremenil. Obvladujejo ga geni in goni; kot so ga takrat, ko se je še skrival po jamah. In kaj je pridobil s tako opevano civilizacijo? Udobnejši način bivanja, za kar pa je prodal svojo svobodo. Postal je objekt družbe … funkcija, ki jo mora izvrševati, kot je od njega zahtevano, drugače ga družba izloči. Do največje prefinjenosti pa so se razvila sredstva prisile. Postala so skrita, nevidna. In kdo stoji za vsem tem? Politika, vojska, religija … trije temni angeli, odeti v bleščeč plašč demokracije, miru in odrešitve … trije temni angeli … nosilci zla.
Film je navdihnila skladba Lontano Györgyja Ligetija.
iz prve roke
»V tem filmu nikakor ne govorimo o reprodukciji, niti o seksualnem užitku, temveč o vlogi, ki jo morata oba spola igrati, da sta sprejemljiv del družbe, da sploh lahko sta. In kaj sta lahko? Tako kot danes svet stoji, je najbolj oportuno, da sta razplojevalca, da sta mati in oče. Tako zapoveduje cerkvena oblast in tako tudi posvetna, ki se na tej točki srečata: potrebujeta novodobne sužnje, da delajo, kopičijo material in s tem kopičijo profit nekomu drugemu.«
– Ema Kugler, avtorica
portret avtorice
Ema Kugler je režiserka, scenaristka, scenografinja, kostumografinja, montažerka, multidisciplinarna umetnica z edinstvenim in svojevrstnim avtorskim izrazom. Je avtorica štirih dolgometražnih filmov, številnih videofilmov, performansov, likovnih instalacij … Njen značilni vizualni jezik, zaznamovan z izjemno natančnostjo in oblikovan v skladu z najvišjimi estetskimi merili, zapisuje zgodbe o globinah človeškega duha, univerzalnih temah, prepojenih z močno simboliko. Je dobitnica številnih nagrad in priznanj, tako domačih (nagrada Prešernovega sklada in zlata ptica) kot mednarodnih, npr. Spirit of Moondance (Festival Moondance, 2004), zlate nagrade remi (WorldFest v Houstonu, 2002 in 2004), nagrade za najboljši eksperimentalni film (Festival neodvisnega filma in videa v New Yorku, 2001 in 2010) itd.
kritike
»Tako kot pri večini njenih del je tudi tokrat težko opredeliti, o čem to delo pravzaprav govori. Zdi se kot brezčasna meditacija o človeškem ciklu reprodukcije in smrti, o vlogi moškega in ženske pri zagotavljanju potomstva, ki jima jo zapoveduje tako cerkvena kot posvetna oblast, o njuni popolni nesvobodi. /…/ Ema Kugler je mojstrica množičnih prizorov, mojstrica v graditvi podobe, genij digitalne manipulacije s podobo in osupljivo domiselna in spretna obrtnica/umetnica /…/. Odmevi časa so film, o katerem se po odhodu iz kina ne boste mogli pogovarjati, zato pa vas bodo njegove podobe preganjale še dolgo – res dolgo. In zato bi slovenska kinematografija Emi Kugler morala postaviti spomenik.«
– Denis Valič, Radio Ars
»O moči, oblasti, smrti, religiji, o njem in njej, o nas, o nenehno ponavljajočem. O njej, ki je ženska, oblečena v grobo eleganco, in ki samo je. O moškem, ki vlada, poveljuje in v mrzlem marmornatem stranišču bruha, kasneje nenehno zgineva v krvavi vodi. Marko Mandić je seveda odličen, Nataša Matjašec Rošker je mojstrica abstrakcije, čistega niča. Tega ne zmore vsak. /…/ Ema je ženska, pred katero bi David Lynch brez slabe vesti lahko klečal.«
– Jedrt Jež Furlan, Objektiv