zgodba
Film se osredotoča na odnos med pisateljem in nobelovcem Thomasom Mannom ter njegovo hčerko Eriko – igralko, pisateljico in vojno dopisnico. Poleti leta 1949, na vrhuncu hladne vojne, se oče in hči v črnem buicku podata skozi opustošeno Nemčijo: od Frankfurta, ki je pod nadzorom ZDA, do sovjetskega Weimarja. Thomas Mann, ki se domov vrača po šestnajstih letih izgnanstva v Ameriki, se mora soočiti ne le z razdeljeno domovino, ampak tudi z globokim razkolom v lastni družini.
iz prve roke
»Očetnjava tako kot moja prejšnja filma govori o pretresih zgodovine, izgnanstvu ter naši globoki potrebi po domu in pripadnosti. Film združuje dramatičen zgodovinski trenutek in zelo specifično osebno zgodbo. A medtem ko so bili liki v Idi in Hladni vojni izmišljeni, so v središču Očetnjave zgodovinske osebnosti: Thomas Mann in njegova uporniška najstarejša otroka Erika in Klaus, zapleteni v kompleksno trikotno družinsko dramo. Da bi osebni in zgodovinski vidik povezali na ganljiv in medsebojno dopolnjujoč način, smo si ob prikazu zgodovinskih dejstev in kronologije privoščili nekaj svobode, hkrati pa smo skušali ostati zvesti čustveni in intelektualni resnici zgodbe.
Mannova vrnitev v Nemčijo leta 1949 in njegov poskus, da bi presegel razdeljenost in vse močnejšo ideološko polarizacijo svoje države, imata očitne vzporednice z današnjim časom; stara paradigma je mrtva, nekdanja pravila ne veljajo več, na njihovem mestu pa nastajata dve grobi, medsebojno izključujoči se pripovedi. Pripovedi, ki svet slikata črno-belo, iz zraka izsesavata kisik, nas silita, da izberemo eno stran, ter nam počasi onemogočata, da bi videli jasno in govorili svobodno. Za Manna je bila edina obramba proti tej ideološki redukciji umetnost: ‘poetični pogled’, kot se izrazi v enem svojih govorov, odprto oko za kompleksnost in paradokse življenja.
Očetnjava združuje številne elemente, a skuša govoriti na preprost, jedrnat način, prek izčiščenih podob in zgoščenih prizorov, pri tem pa gledalcu pustiti prostor za čustva in domišljijo.«
– Paweł Pawlikowski
kritike
»Mojstrovina. /…/ Film, ki si ga je nujno treba ogledati. Traja le dobrih sedemdeset minut (brez zaključnih napisov), a v le nekaj prizorih tako nazorno in zgoščeno razgrne politično konstelacijo, družinsko tragedijo družine Mann in duševno življenje svojih likov, da imamo občutek, kot bi bili priča nečemu epskemu. /…/ Film pokaže razvaline v mestih, v dušah, celo v naravi. Upanje, sprava in lepota se razkrivajo le v intimni sferi, v ljubezni med očetom in hčerko, v njunem soglasnem, tihem spoznanju, da sta priča katastrofi.«
– Adam Soboczynski, Die Zeit
»Pawlikowski ustvari tragedijo izgnanstva, ki ne govori le o nekem določenem ostarelem pisatelju in njegovi družini; govori o vseh nas, živečih v svetu, ki ga ne prepoznamo več. /…/ Dejstvo, da se lahko film, ki v tako kratek čas trajanja strne toliko težkih tem, konča z upanjem in dostojanstvom, je še zadnji dokaz njegove odličnosti.«
– Nicolas Rapold, Sight and Sound
»Kot britev ostra črno-bela fotografija, s katero Pawlikowski pripoveduje zgodbo, na prvi pogled tudi vizualno poudarja čustveno hladnost, ki jo že od nekdaj pripisujemo Thomasu Mannu. V teku te varčno uprizorjene drame pa minimalizem povzroči ravno nasprotni učinek: ustvari čustveno ozračje, v katerem se zbližanje med Eriko in Čarovnikom (kot so očetu rekli v družinskem krogu) zdi – če ne drugega – vsaj mogoče. Očetnjava na osebni, čustveni ravni ni toliko obračun kot poskus nežne ljubezenske izjave.«
– Pamela Jahn, Ray Filmagazin
»/…/ gre za film idej in besed, izmed katerih so številne izražene v brezsramno resnem tonu. V Cannesu imam pogosto težave s književnim slogom bolj ambicioznih ‘filmov s sporočilom’ – in lahko si predstavljam, da so dela Thomasa Manna vzor za ciné-romane, h katerim stremijo nekateri režiserji. Toda Pawlikowski se tej slepi ulici čudovito izogne: njegov film se razvija tekoče ter traja kratkih in jedrnatih dvainosemdeset minut. /…/ Očetnjava je vse do svojega čudovito neposrednega zaključka, pospremljenega z Bachovo skladbo za orgle, preprost in hkrati zelo nenavaden dosežek – ne le resen film, ampak takšen, ki si drzne resnost jemati resno.«
– Jonathan Romney, Film Comment
»To je nepopisno elegantna, natančno umerjena zgodovinska vinjeta, katere kratkost in obvladanost komaj lahko zadržujeta osebno in zgodovinsko bolečino njenih likov. /…/ Film o izgnanstvu in izdaji, o nemožnosti vrnitve domov ter o tem, kako nemogoče je za otroke umetnikov, da bi se sprijaznili s svojo drugotno vlogo.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Ta biser /…/ z izjemnim nastopom Sandre Hüller je bolj poln idej in čustev kot večina predolgih art-house epov. /…/ Film bi bilo mikavno gledati izključno skozi avtobiografsko prizmo, njegovo vzdušje pa verjetno spominja tako na roman Thomasa Manna Doktor Faustus (izdan leta 1947) kot na Klausovega Mefista (1936) – obe knjigi govorita o izgubi identitete ob soočenju z mogočnimi ideologijami. A v prikazu nenehnih bitk med nasprotujočimi si intelektualnimi klikami, ki obkrožajo Manna, film na precej briljanten način spregovori tudi o današnjem času /…/. Očetnjava pa je tudi ganljiv film, ki se hitro stopnjuje do čustveno uničujočega vrhunca – prizora, postavljenega v porušeno cerkev, kjer odmevata Bachova glasba in prepozno spoznanje, da so nekatere stvari pomembnejše od politike.«
– Kevin Maher, The Times