Obsedenost Possession

iz prve roke
»Obsedenost se je rodila iz čisto osebne izkušnje. Ko sem v Franciji zaključil s snemanjem filma Pomembno je ljubiti (L’important c’est d’aimer), sem se vrnil na Poljsko po svojo družino. /…/ Toda ko sem odprl vrata domačega stanovanja, sem zagledal točno tisto, kar zagleda tip v Obsedenosti: zapuščenega otroka v praznem stanovanju, medtem ko je ženska nekje drugje. Film je res zelo oseben. Ko ga gledam danes, po mnogih letih, me še vedno čudi, kako nekateri dialogi v kuhinjskih in intimnih prizorih zvenijo, kot da sem jih napisal na koncu kakšnega še posebej mučnega dne. Res je neverjetno, da je iz nečesa tako intimnega nastala nekakšna ikona. Isabelle Adjani je bila za film nagrajena v Cannesu, dobila je tudi cezarja, francoskega oskarja, in še štirinajst drugih nagrad na različnih festivalih. Lahko mi verjamete, da se človek počuti zelo nelagodno, ko gleda, kako iz njegovega skrajno osebnega malega filmčka nastaja nekaj, v čemer se toliko ljudi prepozna. Trideset let pozneje še vedno razmišljam o tem. /…/ Ko sem živel v Parizu, sem šel nekoč gledat Bergmanove Prizore iz zakonskega življenja (Scener ur ett äktenskap). To je odlično odigran, briljanten film, toda kino sem zapustil z občutkom praznine. Ko sem prišel ven, sem si rekel: v redu, analiza je popolna. Hladna, briljantna, kot vedno. Ampak kaj potem? Spomnim se, kako sem hodil po ulicah, deževalo je, jaz pa sem razmišljal: lepota zgodb, ki jih pripovedujemo svojim otrokom, se skriva v nauku na koncu. To pomeni, da mora biti na koncu zgodbe vedno nekaj fantastičnega. Hodiš torej po pločniku, vstopiš v hišo … to je prvo nadstropje, to je kuhinja itd. itd., ampak kaj je na podstrešju? Pomislil sem, okej, kakšno podstrešje ima pravzaprav moja mala zgodba? Če grem iz realističnega sveta po stopnicah navzgor v fantazijo, znanstveno fantastiko, kakšna bo pravljica? Kakšna bo tista mračna pravljica na koncu? Vstopil sem torej na podstrešje in našel pošast.«
– Andrzej Żuławski