»V Oblaku, ki ga je posnel Kiyoshi Kurosawa, avtor Zdravila (Cure, 1997) in Pulza (Kairo, 2001), se bomo preselili v japonsko divjino čistega kapitalizma. Internet so najprej slavili kot utopični prostor absolutne svobode, a se je sprevrgel v distopični prostor absolutnega prostega trga. Če je kje trg res prost in dereguliran, potem je prav na internetu, kjer lahko ljudje drug drugemu počnejo, kar hočejo – in to nekaznovano. Nihče jim nič ne more, ker so lahko ves čas zaviti v anonimnost. Ta, ki ga užališ, napadeš in prizadeneš, ne more do tebe. Še ve ne, kdo si, kakor tega, kdo si, ne ve tisti, ki ga na internetu ogoljufaš in prevaraš.
Emblem internetne divjine, tega zadnjega stadija kapitalizma, je Yoshi (Masaki Suda), mali človek, mali lopov, ki na internetu preprodaja poceni robo (torbice, igrače ipd.), bolj ko ne fejke, s katerimi lepo služi. In ko v realnem času na ekranu gleda, kako ljudje kupujejo njegovo robo, kar ne more verjeti, da je to res – ti prodajaš, neznanci kupujejo. Vse jim lahko prodaš. Čisti kapitalizem. Toda bolj ko je kapitalizem čist, bolj je umazan. Da bi deloval, potrebuje veliko umazanije, na Yoshijevo umazanijo pa se kmalu prilepijo prevarani, jezni, maščevalni, morilski neznanci, spontani – a zelo kinetični – kritiki čistega kapitalizma, ki vso brezosebnost internetnega komuniciranja jemljejo osebno. Ne, ne ustavijo se pri doksanju. Tista morbidna digitalna napetost, ki jo Yoshi čuti ob prodajanju, se prevede v analogno napetost nenadne pooblačitve in boja za preživetje.«
– Marcel Štefančič, jr.