zgodba
Nikoli nisva šla v Benetke je zgodba o mladem paru, Gregu in Maši. Iz tujine ju pride obiskat Gregov oče Tone. Čeprav o tem nihče ne spregovori, se je zgodilo nekaj groznega. Da bi jima vsaj na kratko olajšal bolečino, ju Tone pelje ven, in tako se začne njihovo pohajkovanje z avtom. Na poti Grega in Maša doživljata hitre spremembe razpoloženja, sta agresivna, pa globoko žalostna, naenkrat vesela, nato živčna, depresivna, pa spet igriva … Skupaj sta, a obenem vsak zase. Prepad med njima postaja vse globlji, Tone pa ju medtem pelje vse bolj stran od doma, a nič bolj proč od tistega, kar se je zgodilo.
zanimivosti
Nikoli nisva šla v Benetke je nastal v neodvisni produkciji ob entuziazmu zlasti režiserja Blaža Kutina in koscenaristke Rolande Rebrek, a tudi velik del preostale filmske ekipe, vključno z igralci, se je odrekel honorarju. Sredstva za snemanje sta Kutin in Rebrekova zbrala celo s pomočjo bančnih posojil, z vso potrebno opremo pa je na pomoč priskočil VPK. Strokovno-programska komisija Filmskega sklada filmu prvotno ni namenila dovolj visoke ocene za financiranje povečave na 35-milimetrski filmski trak, ko pa ga je v tekmovalni program uvrstil prestižni filmski festival v Sarajevu, je Sklad popustil in filmu le namenil del potrebnih sredstev.
iz prve roke
»Želel sem se čim bolj približati občutku, ko, recimo, nekoga opazujemo izza sosednje mize. Gledalcu sem želel dati čas in možnost, da lahko opazi detajle in prikrita čustva, ne da bi ga pri tem zmotil ali zavedel z nepotrebnimi in sugestivnimi menjavami kadrov. Prizori so statični in znotraj njih se kamera nikoli ne premakne, podobno kot so Maša, Grega in njegov oče ujeti v svojo situacijo. Kar se jim je zgodilo pred začetkom filma, je nepopravljivo, tistemu, kar jih čaka po odjavni špici, pa se ne morejo izogniti. V tem vmesnem času je neizgovorjeno veliko pomembnejše od izgovorjene besede. Kar je zame bistveno, so njihove geste, pogledi, reakcije in interakcije, medtem ko se soočajo drug z drugim, s časom, ki ga morajo prestati, predvsem pa vsak sam s sabo.«
»Nisem želel, da bi tudi ta scenarij obležal v predalu, zato sva ga [s koscenaristko Rolando Rebrek] namenoma napisala tako, da bi ga lahko posneli, in to sami. Zelo sva se torej samocenzurirala in podredila želji, da bi bil film vendarle realiziran. Na srečo smo imeli izjemno ekipo, ki je čutila veliko pripadnost projektu in je vsa dela opravila zastonj. Celo igralec Peter Ternovšek, s katerim sva bila pred leti že dogovorjena za vlogo v filmu Lara, je šel pri svojih letih prvič v življenju iskat sponzorje in je bil pri tem tudi uspešen.«
Blaž Kutin, režiser in koscenarist
portret režiserja
Blaž Kutin se je rodil leta 1970 v Ljubljani. Diplomiral je iz etnologije in sociologije kulture na ljubljanski Univerzi. Leta 1995 je izšla njegova knjiga V deželi belih golobov, literarni potopis s potovanj po Bosni med tamkajšnjo vojno. Delal je kot novinar in prevajalec. Njegov scenarij za celovečerni film Lara je leta 2006 v Cannesu prejel nagrado Media, novi talent evropske unije, in nagrado CineLink sarajevskega filmskega festivala. Istega leta je posnel kratki film Principessa. Nikoli nisva šla v Benetke je njegov celovečerni prvenec.
kritike
»Najbrž najizvirnejši in najbolj svež film lanskoletne ex-jugoslovanske produkcije, debi Slovenca Blaža Kutina, je obenem najbolj zapostavljen in podcenjen film iz regije, ki ga je prepoznal le sarajevski filmski festival in ga uvrstil v svoj tekmovalni spored. Kutinu uspe v pičlih 62 minutah razviti čustveno razdiralno zgodbo, ki – če je primerjava sploh potrebna – po režiserski metodi še najbolj spominja na zgodnja dela Larsa von Trierja. Minimalni, skoraj neobstoječi premiki kamere so izvrstnima igralcema Aljoši Ternovšku in Ivi Krajnc omogočili, da se premikata tako znotraj kot zunaj kadra in pokažeta vse razkošje medsebojnega odnosa in odnosa do položaja, v katerem sta se znašla. Močni minimalistični prizori z malo dialoga in brez vsakršne patetike se pred gledalcem razgrinjajo ped za pedjo, in šele tisti zadnji povsem pojasni takšno dramaturško odločitev režiserja. Velik film v majhnem pakiranju.«
Vladan Petković, Oliver Sertić, E-novine
»Film, posnet v Sloveniji in Italiji, traja le 62 minut, v katerih pa avtorju uspe pokazati spoštovanja vredno zadržanost in zgraditi elaborat žalovanja. Kutin poudarja kontraste in se poglablja v poglede, kretnje in predmete, s čimer vsak prizor napolni z emocionalno stisko in intimo. S svojo tišino, intimnostjo, povzemanjem bistvenega in evokativnimi prizori je film eden najlepših (če ne sploh najlepši) v letošnji torinski tekmovalni sekciji.«
I cinemaniaci
»Nemi liki, ki kričijo s kretnjami in praznimi, odsotnimi pogledi, statična kamera, preprosta zvočna podoba in nikoli poudarjena kinetična narava kamere – vse to so le delci izjemnega mozaika, namenjenega radovednim in navdušenim cinefilom. Film, v katerem so zmožnosti sedme umetnosti izkoriščene do skrajnosti, in režija, ki prikliče na površje brezštevilne refleksije in emocije.«
Tomaso Ranchino, Meltin’ Pot
»Če sta Eric Satie in Rene Clair v filmu Entr’acte razkrila skrite humorne plati pogrebov, v tem heretičnem poklonu srbskemu filmu iz njegovih »črnih« let prostor in čas med nenadno smrtjo in pogrebom postane dokumentaristični material, emocionalni geografski prostor, morda celo pornografski, ki ga človeške odprave do zdaj še niso raziskale. Odpravo vodi debitant Blaž Kutin – Aki Kaurismäki iz Ljubljane.«
Roberto Silvestri, Il manifesto
»Zgodba opisuje en sam dan potovanja po poteh sveta in zapletenih ulicah bolečine. To popotovanje je prikazano z izvirno in po svoje tudi radikalno uporabo podob: gre za film brez okolja, sekvenc ali premikov objektiva, za film, kjer stežka najdeš kakršnekoli sledi subjektivne kamere. Postajališča tega romanja se včasih zdijo kot vrnitev nazaj v otroštvo, izgubljeno v človeku in zunaj njega.«
Roberto M. Danese, Wuz
»Nenadoma sem se počutil neverjetno utrujenega, zaradi česar mi je bilo večino filma neprijetno. Teh 60 minut me je namreč utrudilo bolj, kot če bi pretekel maraton. Po ogledu pa sem se zavedel, kako oseben je ta film. Bolj ne bi mogel biti. Takšni filmi so predvsem naš portret, vizija. Delček nas. Nikoli nisva šla v Benetke je bil enkratna izkušnja. V naraciji seveda ni posladkanosti, vendar gre za več kot to. Tu so trpljenje in spoštovanje, brezpogojna zveza dveh ljudi, predvsem pa jasna zmes podob, okolja in atmosfere. Dialoga skoraj ni, a le zato, ker ga ne sme biti. Kajti nekaterih stvari besede ne morejo razložiti.«
Pause on set
»Liki drug za drugim hodijo po mestu, pri čemer oče vedno bolj zaostaja, razdalja med njimi se postopno povečuje, a pozneje, na koncu poti, se vsi trije spet snidejo. Fizične razdalje med njimi kažejo na veliko čustveno odtujenost, kadri, ki so pogosto v simetričnem odnosu do okolja, pa s tem poudarjajo asimetričnost med ljudmi. Počasen, refleksiven ritem naracije igralcem daje prostor, da pokažejo apatičnost, gledalcu pa omogoča nepristranski pogled.«
Maria Luisa Brizio, Altera cultura
»Človeški um je nepredvidljiv. Ko se nekdo sooča z bolečino, je težko predvideti, kako se bo vedel in kakšne mehanizme si bo ustvaril, da bi si olajšal trpljenje. Solze, kriki obupa, jeza, vdanost v usodo, brezbrižnost, vse to so le orožja, ki jih človek uporablja, da bi si lajšal tisto najbolj skrito trpljenje in našel tehten razlog za nadaljevanje življenja. Kamera spremlja vsako gesto, vsak najmanjši izraz, vsako omahovanje likov, in s tem postane povečevalno steklo človeške duše. Izjemna fotografija (zares izredna kakovost snemanja na HD) pod taktirko natančnega režiserja doseže, da je pot med podobami in občinstvom ves čas odprta.«
Luca Lardieri, Close-up
»Film je poln tišine ter teče počasi in nepredvidljivo, tako, kot je želel avtor. Izjemno prepričljivi in sugestivni so posnetki skoraj nadrealističnih Benetk ob zori, povsem zapuščenih in spečih, ki se ne menijo za tragične okoliščine, v katerih sta se znašla Grega in Maša.«
Lucio Laugelli, Paper Street