zgodba
Ko se lastnik kavarne Kato nekega večera po stopnicah povzpne v svoje malo stanovanjce, na televizijskem zaslonu zagleda samega sebe, kako pravi: “Hej, jaz sem ti, dve minuti v prihodnosti!” V časovni zanki, ki leze počasi kot polž, se mu kmalu pridružijo osebje kavarne, dekle iz sosednje brivnice, skrivnostna pripadnika kulta in besna gangsterja.
zanimivosti
Neskončni dve minuti sta celovečerni prvenec popularnega japonskega umetniškega kolektiva EUROPE KIKAKU. Čeprav gre v prvi vrsti za gledališko skupino, ustvarja kolektiv tudi scenarije za film in televizijo, dogodke, performanse in varietejske predstave, radijske igre in mobilne aplikacije. Film Neskončni dve minuti so posneli v kavarni Nijo v Kjotu, od koder prihajajo. K žanru znanstvene fantastike, ki ga navadno povezujemo s posebnimi učinki in posegi montaže, so pristopili na svež in izviren način: potovanje v času so poustvarili z dolgimi kadri, nanizanimi v 70 kontinuiranih minut tega časovnega čudeža.
iz prve roke
“Ker sem gledališčnik, si rad zamišljam prizore z igralci v dolgih kadrih, kot bi bili na odru. Mislim, da moramo izkoristiti to našo specifiko in se filma lotiti z izvirno zamislijo. Iskreno verjamem, da nam je ta film uspel po zaslugi naše gledališke skupine. Sprejeli so vse moje nesmiselne zahteve, zato smo lahko eksperimentirali. Če bi moral napisati ta scenarij za koga drugega, ne bi nikoli napisal česa tako eksperimentalnega. Film bi bilo zagotovo lažje posneti, a verjamem, da ne bi prinesel nič prebojnega. Vsa zasedba je to razumela, zato je bila pripravljena na to težko nalogo. Sodelovali so z mano, dokler nismo prišli do cilja. To je nekaj, na kar sem ponosen.”
– Makoto Ueda, scenarist
kritike
“Režijska mojstrovina, ki poka od radosti.”
– Shin’ichirô Ueda, režiser filma Smrt v enem kadru (One Cut of the Dead)
“Na filmih z ansambelsko igralsko zasedbo je nekaj čarobna. Dobro naoljene mašine so. Ali vsaj morajo biti, če hočejo, da jim uspe. /…/ In z veseljem vam lahko poročam, da je Neskončni dve minuti pravi triumf neodvisnega filma. Njegova premisa je navidez preprosta: televizije so časovni stroji. No, ena televizija in en računalniški monitor. Televizija v kavarni transportira preteklost v prihodnost, ki jo vidimo na računalniku lastnika kavarne. Hm, morda sem se zlagal, stvar v resnici ni tako preprosta. /…/ Kot pri vsakem filmu, ki se vrti okoli potovanja v času, je le vprašanje časa, kdaj vas bo začela od silnega tuhtanja boleti glava. A na srečo je razlaga tu del premise in dialoga, medtem ko se vse več prijateljev pridruži zabavi. In ‘prijatelji’ so v tem filmu ključna beseda. Njegova srčika so liki in njihovi odnosi. Zato se ne trudite dešifrirati, ali potovanje v času resnično ‘deluje’. Osredotočite se na ljudi, ki v času potujejo. Z veseljem vam povem, da ni nič lažjega. Igralci tega sijajnega japonskega znanstvenofantastičnega neodvisneža so zares očarljiva druščina.”
– Marcos Codas, Dread Central