Preteklost in sedanjost se prepleteta. Nayola se na vrhuncu vojne odpravi na pot, da bi našla svojega pogrešanega moža. Leta pozneje v državi končno zavlada mir, Nayole pa še vedno ni nazaj. Yara je medtem postala uporna najstnica in subverzivna raperka. Lelena ji skuša postavljati meje, saj se boji, da se bo nanjo spravila policija. Nekega večera v hišo vdre zamaskiran človek z mačeto. Zgodi se srečanje, kakršnega si nista predstavljali.
“Nayola je v osnovi film ceste in vsebuje številne različne likovne svetove. Med najzanimivejšimi vidiki pri takem filmu je potovanje skozi različne pokrajine. To je omogočilo vsakemu od koproducentov, ki so se prej večinoma ukvarjali z animiranimi kratkometražci, da je v film vnesel svojo vizijo. Nekateri prizori so bolj impresionistični, drugi bolj realistični in monokromatski. Vedno se mi je zdelo, da mora vizualni slog filma združevati elemente resničnosti in fantazije.
Od samega začetka sem hotel zapeljati delo v ekspresionistični slog – zaradi svoje izkušnje Angole, kjer začutiš navzočnost močnih arom in intenzivnih barv, recimo v rdeči prsti ali krvavo rdečih sončnih zahodih. Domačini živijo v tesnem stiku z naravo. Drevo ali kamen lahko vidijo kot nadaljnje življenje nekega pokojnika. Na Zahodu so sanje jasno ločene od resničnosti, v Afriki pa so z njo prepletene. Ta dvojnost je posebej očitna v vojnem času, kot zdaj vidimo v Ukrajini. Življenje se nenadoma postavi na glavo. Lahko vstopiš v hišo ali kuhinjo, ki je zamrznjena v trenutku, zapuščena. To ustvari nekakšen spremenjen fantazijski prostor in z njim sem se v filmu želel ukvarjati.
– José Miguel Ribeiro