Claire Simon je med pandemijo snemala dokumentarec na temo telesa, specifično, bolnega telesa, ki povečini pripada ženski. Telo kot neseksualen, tako rekoč »banalen« objekt bolečine, transformacije, staranja. Zdravniki v pogovorih s pacientkami analizirajo možnosti najsodobnejših posegov, od abortusa pri najstnicah, spolne tranzicije, lepotnih operacij, nosečnosti, raka.
»Čeprav menim, da je to precej jasno, želim še enkrat poudariti, da to ni film o bolnišnicah, temveč o pacientih, natančneje o ženski in njenem telesu. Zdi se mi, da to prevrača običajno stališče, ki je bolj osredotočeno na institucijo. Ob pregledovanju delovnih posnetkov je bilo čudovito opazovati, kako se film nenehno osredinja na pacientke, čeprav je precejšen prostor posvečen zdravstvenemu osebju. […] Imela sem vodilni motiv: snemanje telesa, ženskega telesa. To je bilo vse, kar mi je bilo pomembno. Telo v svoji lepoti, materialnosti in singularnosti – kar pomeni odsotnost standardov, kanonov lepote – ali na primer, ob mladi ženski in njenem posegu odvzema jajčnih celic, poigravanje s hollywoodsko, eno samo solzo, ki ji spolzi po licu, njen izraz pa je nekje med Dominique Sanda in Grace Kelly.« (Claire Simon)