zgodba
Nick se je zatekel v ceneni hotel, muči ga čir na želodcu in prepričan je, da ga skuša lokalni mafijski šef ubiti. Obupan in prestrašen pokliče Mikeyja, prijatelja iz otroštva in gangsterskega kolega. Tako se začne dolga noč …
iz prve roke
»Neke noči mi je Elaine povedala zgodbo. Temeljila je na resničnih ljudeh iz resnične soseske, osebah, ki so ji bile blizu in jih je poznala že od otroštva. Dogodkov se je spominjala zelo živo in začutila je potrebo, da jih zapiše. Meni se je zdela zgodba res odlična.«
– Peter Falk
kritike
»Čuden glodavec od filma /…/. Majhna, umazana stvarca, ki najprej pritegne tvoje zanimanje, potem te zabava, nato ugrizne in spet zdirja stran, ti pa gledaš za njo kar malce z gnusom. Ampak res pristnim gnusom. /…/ P. S. Tretji ogled dve leti pozneje me je prepričal, da film ni ne ‘čuden’ ne ‘majhen’: gre za implicitno velik film o globokem notranjem mraku; delo, ki je včasih tehnično negotovo, sicer pa neomajno. V primerjavi z Lovcem na jelene (The Deer Hunter), ki se je skušal spopasti z moško mistiko in mu je to uspelo le delno, film Elaine May k temi pristopi z večjo in bolj neusmiljeno preciznostjo, saj moško tovarištvo popelje onkraj starodavnih in spoštovanih lovskih obredov – tudi v vojni – v golo skrajnost kriminalnega sveta, kjer pronica na plan tema latentne homoseksualne ljubezni in strahu. Zadnji prizor – v katerem Nicky tolče po Mikeyjevih vratih in prosi za zatočišče, Mikey in njegova žena pa ga ne spustita naprej, da bi obvarovala svoj dom in zakonsko zvezo – sodi med najbolj pretresljive v sodobnem ameriškem filmu.«
– Stanley Kauffmann, The New Republic, 1977
»To je zgodba o izdaji, polna ovinkov, omahovanj, preobratov in dvoumnosti, Elaine May pa je s svojim odločnim zavračanjem vsakršnega olepševanja resnice morda najmanj sentimentalna pripovedovalka vse od Flannery O’Connor. Čeprav njen neizprosni realizem spomni na epske razsežnosti filma Pohlep (Greed) Ericha von Stroheima, ji uspe v eno samo burno noč stlačiti za vse življenje težavnega prijateljstva, rivalstva, denarnih težav in bolečine. In ko svoje mesto na ključnem obrobju te tragične zgodbe zavzamejo ženske, režiserka do njih ni nič manj neprizanesljiva kot do svojih dveh glavnih junakov, ki ju očitno ravno tako ljubi, kot se ju boji.«
– Jonathan Rosenbaum
»Čeprav se morda zdi, da gre za nekakšne nedisciplinirane vaje v improvizaciji, klasično popolna zgradba filma nakazuje ambicije te mojstrovine. Vse je zreducirano na minimum: zgodba se dogaja v eni sami noči in sledi dvema likoma, medtem ko se premikata skozi nekaj ulic ameriškega mesta. Toda ta zgoščenost podrobnosti omogoča, da se iz dramatične situacije naravno razvije zapletena tematska mreža (namesto da bi bila tej situaciji vsiljena), vključno z vprašanji, kot so minljivost, obstoj Boga, težave, ki jih imajo moški v odnosih z ženskami, naša nezmožnost, da bi prekinili vzorce vedenja iz otroštva, homoerotični podtoni v heteroseksualnih moških prijateljstvih ter način, kako se ljudje na nižjih stopnjah struktur moči izogibajo soočenju z moralnimi posledicami svojih dejanj.«
– Brad Stevens, Defining Moments in Movies
»Elaine May je pretanjena opazovalka pogosto napetih odnosov med moškimi in ženskami, še zlasti pa se osredotoča na usmiljenja vredni obup moških spletkarjev, ki jih vodijo pohlep, spolna sla in potreba, da za vsako ceno uresničijo svoje nizkotne, sebične cilje. Njeni filmi, pripovedovani z vidika teh globoko nepopolnih moških, so v nekem smislu vsi študije sveta moškosti, z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi in zapletenimi protislovji. Režiserkin dar za odkrivanje človečnosti v toksičnih likih najde svoj najčistejši in najbolj srce parajoč izraz v filmu Mikey in Nicky.«
– Nathan Rabin, Criterion
»Film se bolj nagiba k drami kot komediji, a je kljub temu poln humornih trenutkov. Trenutkov, ki so – paradoksalno – tudi najbolj temni: norost in nasilnost obeh protagonistov vedno nakazujeta neko mračno območje, kjer to nepremišljeno vedenje pušča trajne posledice. Kot je pri Elaine May pogosto, humor vzdušje samo še poslabša, namesto da bi ga sprostil, to pa filmu daje edinstven, ekstremen in trpek čustveni naboj.«
– Cristina Álvarez López, Fandor
»Čeprav se zdi, da sta igralca improvizirala, so film v celoti posneli po scenariju. Ko opazujemo Cassavetesa in Falka, kako se vživljata v svoji vlogi, imamo občutek, kot bi gledali dva velika jazzovska glasbenika, ki improvizirata na partituro.«
– J. Hoberman, The New York Times