zgodba
Filipini, konec 19. stoletja. Zlobni španski duhovnik in melanholični filipinski pesnik se borita za naklonjenost nore Američanke …
iz prve roke
»To je bila kar dolga pot. Začelo se je že davno, nekje v devetdesetih. Takrat je izšla knjiga o tretjem, nedokončanem romanu Joséja Rizala Makamisa. Takoj je vzbudila moje zanimanje. Rizal je začel pisati v tagaloščini, ker se je želel povezati s svojimi koreninami, a je nekje na polovici ugotovil, da ni zadovoljen, in prešel nazaj na španščino. Toda leta 1896 so ga usmrtili in rokopisa nikoli ni dokončal. /…/ Rizalov prvotni namen je bil kritizirati katoliško cerkev. Čeprav sta bila že njegova prva romana protiklerikalna, pa je tokrat hotel iti še dlje. Pokazati je želel, da je bila na Filipinih že dolgo pred kolonizacijo bogata predšpanska kultura. Krščanski simboli v filmu, na primer veliki križ, so del te kritike. Ta mešanica svetega in posvetnega me je od nekdaj privlačila. /…/ V devetdesetih letih sem razmišljal, da bi roman priredil v metalsko rock opero; nadrealistično interpretacijo Rizalovega dela. Predstavljajte si nekaj v slogu Pirandellove igre Šest oseb išče avtorja (Sei personaggi in cerca d’autore). Toda projekta takrat nisem uresničil. /…/ Preskočimo na sredino prvega desetletja tega stoletja. Navdušila me je ideja, da bi posnel izgubljeni, nadrealistični film, v katerem bi si zamislil tega filipinskega proto-nadrealista, ki je ustvarjal pred nadrealističnim gibanjem v Evropi. Presenetilo me je tudi naključje, da so leta 1896, ko je bil Rizal usmrčen, v Franciji premierno prikazali igro Kralj Ubu (Ubu roi) Alfreda Jarryja. Začel sem razmišljati, kako bi lahko združil Rizalov in Jarryjev svet.
Tu so bili tudi drugi vplivi, na primer Srce sveta (The Heart of the World) Guya Maddina ter ideja posneti film, ki daje vtis, kot da je nastal na začetku 20. stoletja. Obsedla me je misel, da bi ustvaril ročno barvani in ročno razviti 35-milimetrski film, kakor so to počeli v zgodnjih dneh kinematografije. Navdihnila me je knjiga Fantasia of Color in Early Cinema, ki se osredotoča na tehnike ročnega barvanja, uporabljene v starih filmih. Ustvariti sem želel nekaj, kar bi delovalo taktilno – kot v starih Mélièsovih filmih, kjer so barve tako žive in izrazite.«
– Khavn
kritike
»Khavn, subverzivni filipinski filmar, pisatelj in glasbenik, zapuščino revolucionarnega pisatelja Joséja Rizala reinterpretira kot avantgarden, halucinatoren nemi film, ki ne bi mogel nikoli obstajati. Narejen je iz ročno barvanega, starega 35-milimetrskega filmskega traku, ki je videti, kot bi ga razdejalo brutalno nasilje španske kolonialne oblasti. V središču zgodbe je nora ženska – trpeči lik, simbol posiljenega naroda, ki išče svoje izgubljene otroke. Njena ljubimca – žalostni in uporniški pesnik ter zlobni, pohotni duhovnik – krožita okoli nje v divjem plesu uničenja. Khavn /…/ prevzame vlogo duhovnika, medtem ko drugi kultni filmar Lav Diaz nastopi kot kastrirani Kristus. ‘Svet je bolan. Toda bend igra naprej,’ kričijo uvodni mednapisi. Film ne išče zdravila, svet skuša zbuditi z barvami, ritmom in čisto anarhijo.«
– Anastasia Lukovnikova, IndieLisboa
»Khavnova zgodovinska rekonstrukcija ima veliko težo: njen kaos učinkovito izraža hrepenenje po izgubljeni zgodovini.«
– Jay Cruz, SINEGANG.ph
»Ljubiteljem kaosa, absurda, bogokletja vseh vrst, predvsem pa nezdružljivosti s kakršnokoli filmsko normo, ni treba iskati dosti dlje od tega filma.«
– Panos Kotzathanasis, Asian Movie Pulse
»Khavn ustvari pravo filmsko pošast: delo, ki je epsko in hkrati izjemno osebno, postavljeno na Filipine konec 19. stoletja, med dve obliki kolonializma – špansko in ameriško. Izhodišče je besedilo Makamisa, osnutek nedokončanega romana, v katerem je pesnik in revolucionar José Rizal – pravi nacionalni zaklad – v devetdesetih letih 19. stoletja obsodil versko nasilje in zatiranje. Film, ki svet gleda skozi Khavnov jedki in ostro politični filter, je videti kot freska iz zgodnjih dni kinematografije. Strašljiva nočna mora o ne tako oddaljeni preteklosti, z jasnimi odmevi v filipinski sodobnosti.«
– Nicolas Feodoroff, FIDMarseille