Danes je blagajna odprta od 16:30 do 20:30 (odprto še 03:58, tel: 01 239 22 17).
Na rednem sporedu od 20. oktobra 2011

Lurd Lourdes

Jessica Hausner / Avstrija, Nemčija, Francija / 2009 / 99 min / angleščina, francoščina, nemščina

Duhovit film o čudežu, ki s skoraj dokumentarno intenzivnostjo pogleduje v zaodrje romarskega središča v Lurdu ter vseskozi lovi ravnovesje med versko satiro (vrsta je tudi pri zdravniku za čudežno ozdravele) in zgodbo o odrešenju, je dobitnik treh nagrad na filmskem festivalu v Benetkah leta 2009.

režija Jessica Hausner, scenarij Jessica Hausner, fotografija Martin Gschlacht, montaža Karina Ressler, zvok Uve Haußig, produkcija Martin Gschlacht, Philippe Bober, Susanne Marian, igrajo Sylvie Testud, Léa Seydoux, Bruno Todeschini, Elina Löwensohn, Gerhard Liebmann, Linde Prelog, Heidi Baratta, Hubsi Kramar, Helga Illich, distribucija v Sloveniji Demiurg

festivali, nagrade Svetovna premiera na festivalu v Benetkah 2009 (nagrada FIPRESCI, nagrada SIGNIS, nagrada Sergio Trasatti). Toronto 2009. London 2009. Viennale 2009 (dunajska filmska nagrada). Rotterdam 2010. Sundance 2010. Karlovi Vari 2010. Melbourne 2010. Liffe 2010 – sekcija Predpremiere. Nagrada Evropske filmske akademije 2010 za najboljšo igralko (Sylvie Testud).

IMDb Uradna stran

zgodba
Christine je že skoraj vse življenje priklenjena na invalidski voziček. Da bi pregnala osamljenost, se odpravi v Lurd, znano romarsko središče v Pirenejih. Nekega jutra se zbudi na videz čudežno ozdravljena. Vodja romarske skupine, zapeljivi štiridesetletni prostovoljec, ki pripada redu malteških vitezov, se začne zanimati zanjo. Medtem ko se Christine oklepa svoje nove priložnosti za srečno življenje, njeno ozdravljenje izzove zavist in občudovanje.

Duhovit film o čudežu, ki s skoraj dokumentarno intenzivnostjo pogleduje v zaodrje romarskega središča v Lurdu ter vseskozi lovi ravnovesje med versko satiro (vrsta je tudi pri zdravniku za čudežno ozdravele) in zgodbo o odrešenju, je dobitnik treh nagrad na filmskem festivalu v Benetkah leta 2009.

zanimivosti
11. februarja 1858 se je pred votlino Massabielle pri Lurdu začela Sveti Bernardki, Bernadette Soubirous, prikazovati Devica Marija. Vsega skupaj se ji je prikazala 18-krat. Ob približno desetem videnju, to je bilo 1. marca istega leta, je bila ob jami tudi Catherine Latapie, ki je takrat čudežno ozdravela od paralize. Naslednjega leta so za nadzor in opazovanje čudežnih ozdravljenj pooblastili profesorja Vergeza z Medicinske fakultete v Montpellieru. V naslednjih štirih letih so sedem ozdravljenj prepoznali za verodostojna, monsinjor Laurence, škof Tarbesa in Lurda, pa jih je navajal kot dokaz Marijinega prikazovanja. Od takrat dalje se v Lurdu redno dogodi dovolj domnevnih čudežnih ozdravljenj, da je postalo romarsko središče že kar sinonim čudeža. Leta 1905 je papež Pij X. odredil, naj nekatera najbolj spektakularna ozdravljenja podvržejo preiskavi Vatikana. V Lurdu so ustanovili Medicinski urad za čudeže s stalno prisotnim zdravnikom. Urad je zadolžen za sprejemanje prijav domnevnih čudežnih ozdravljenj in odloča o tem, ali naj bo njihova avtentičnost preverjena; na tej osnovi namreč katoliška Cerkev potrdi prisotnost čudeža. Preverjanje se odvija pod nadzorstvom Mednarodne zdravstvene komisije v Lurdu (Comité Médical International de Lourdes); trenutno jo sestavlja 20 članov, priznanih specialistov, ki preiskujejo vse prostovoljno prijavljene primere. Zdravniki in znanstveniki mednarodne komisije opravijo natančno preiskavo zdravstvene anamneze pred in po ozdravljenju ter preučujejo primere, pri katerih je statistična verjetnost ozdravitve znatno nižja, oboleli pa še ni bil deležen najboljših obstoječih metod zdravljenja. Leta 2008 je zdravstveni urad prejel 60 prijav, na letnem sestanku Mednarodne komisije so nato natančno preiskali 5 izjemnih primerov. Od ustanovitve urada beležijo že skoraj 7000 ozdravljenj, Cerkev pa je do zdaj priznala 66 čudežev. Da bi se zapisalo med čudeže, mora ozdravljenje izpolniti dva pogoja Cerkve: zgoditi se mora v nenavadnih in nepredvidljivih okoliščinah ter v religioznem kontekstu – recimo v Lurdu.

Statistika: v Lurdu so leta 2008 zabeležili 1.323.500 obiskovalcev, med njimi 431.635 Francozov, 410.933 Italijanov, 85.550 Špancev, 57.066 Angležev, 53.281 Belgijcev, 48.372 Nemcev, 24.591 Američanov, 18.962 Švicarjev, 18.255 Nizozemcev, 2558 Japoncev, 1219 Afričanov, 658 prebivalcev držav Bližnjega in Srednjega vzhoda, 241 Kitajcev in 10.179 pripadnikov drugih narodov.

iz prve roke
»Želela sem narediti film o čudežih, ne nujno o Lurdu. Zanimali so me ljudje, ki se spopadajo z navidezno tragičnim položajem, in negotovost, s katero upajo na čudež: kompleksnost stanja, ko si želiš ozdraveti, a veš, da obljuba, kako se bo vse lepo izšlo, nikoli ne more biti stoodstotna. O Lurdu kot najslavnejšem kraju ozdravljenja – in čudežev sem opravila več raziskav. Romarska cerkev hrani poročila o vseh svojih romarjih; še zlasti me je navdihnila zgodba o Avstrijki petdesetih let – njene zgodbe nisem uporabila, vendar sem njeno pragmatično naravnanost in moč vtisnila glavni junakinji Christine. Nobena od žensk ni ne žrtev ne vernica.«
– Jessica Hausner, režiserka in scenaristka

portret avtorice
Jessica Hausner (rojena leta 1972 na Dunaju) med letoma 1991 in 1994 študira režijo na dunajski filmski akademiji. Njeni filmi prepotujejo številne festivale; oba prejšnja celovečerca, Ljubka Rita (Lovely Rita, 2001) in Hotel (2004), sta bila prikazana v sklopu Posebni pogled festivala v Cannesu, slednji pa je prejel tudi nagrado za najboljši film na avstrijskem nacionalnem festivalu Diagonale leta 2005. Lurd je avtoričin tretji celovečerec, ki se je lani premierno predstavil v tekmovalnem programu Beneškega mednarodnega filmskega festivala, kjer je požel vrsto nagrad, med drugim nagrado Mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI.

kritike
»Kombinaciji dokumentarističnega pristopa in izvirnih likov je Hausnerjeva dodala še prvine ironičnega humorja in naredila zelo zanimiv film, ki bo všeč tako vernikom kot nevernikom, bržčas pa ga bodo različno interpretirali.«
– Jožica Grgič, Delo

»Avstrijska režiserka Jessica Hausner se je s svojim tretjim celovečercem odpravila v eno največjih svetovnih romarskih središč, v francoski Lurd, ter tam posnela nadvse posrečeno, domiselno in duhovito, a tudi senzibilno študijo fenomena romarskih središč in karakterjev, ki jih naseljujejo, prek te pa se dotakne tudi prespraševanja narave čudeža. Preko zgodbe Christine, ženske okrog tridesetih let, ki je zaradi multiple skleroze prikovana na invalidski voziček, ter peščice drugih likov je Hausnerjeva sugestivno prikazala, kako so tovrstna romarska središča danes razpeta med iskreno duhovnostjo in skrajno skomercializiranostjo (premorejo celo Urad za čudeže), med resničnim obupom in voajerstvom.«
– Denis Valič, Pogledi

»Eden od užitkov tega inteligentnega, neverjetno obzirnega in premišljenega filma je, da se odvija v medprostoru med nerazložljivim (tam, kjer razlaga ni mogoča) in še ne razloženim (pojasnilo je morda za ovinkom). /…/ Sylvie Testud, drobna igralka pogosto silovite prezence na platnu, odigra svojo vlogo z nadrobnostjo in natančnostjo, ki sporočata vse z enim samim skomigom … Razen v presunljivem zadnjem posnetku Christininega obraza – ki je zdaj vrtinec ekspresivnih čustev – je igra Sylvie Testud pritajena, kot bi želela obvarovati režiserkine skrivnosti. Konec koncev obstaja toliko stvari, ki jih ne vemo in ne moremo izvedeti. Kot pravi neka ženska med kratko debato o bogu: ‘Ne vemo, kdo je glavni.’ Nato pa pristavi še vprašanje, ki njeno poduhovljeno misel nemudoma prestavi v polje komičnega: ‘Le kaj je danes za posladek?’ Kot priča ta film, skrivnosti tičijo na vsakem koraku.«
– Manohla Dargis, The New York Times

»Tretji celovečerec Jessice Hausner – po najstniški drami Ljubka Rita (2001) in psihološki srhljivki Hotel (2004) – je tiho in umirjeno, a izjemno zabavno čudo, ki se loteva ambiciozne združitve sublimnega in telesnega v povsem nepričakovani formi ironične komedije značajev. /…/ Poznavalci sarkastičnih užitkov, kakršne sta v svojem filmu Viski (2004) ponudila Juan Pablo Rebella in Pablo Stoll in kakršne nudijo filmi Akija Kaurismäkija, bodo neizmerno uživali.«
– Michael Brooke, Sight & Sound

»Vsak lik, s sijajno drobceno Sylvie Testud v vlogi paralizirane mlade ženske v invalidskem vozičku na čelu, se ponaša z dušo. In sleherni posnetek, zaznamovan z drznim talentom avstrijske režiserke, ima svoj namen.«
– Lisa Schwarzbaum, Entertainment Weekly

»Pretkan in sugestiven. Lurd je kozmična črna komedija, ki trči ob metafizično.«
– Joshua Rothkopf, Time Out New York

»Ta drama je že sama po sebi čudež: film, ki se ukvarja z religijo, pa je vendarle osvobojen vsakršne dogmatičnosti.«
– Pam Grady, Boxoffice Magazine

»Film se vse bolj poglablja v užitek in bolečino, ki ju človek občuti, ko opazuje druge doživljati tiste čudovite stvari, o katerih sam sanja. V tem smislu, je Jessica Hausner ustvarila nekakšno metakritiko mazohistične privlačnosti filma kot takega.«
– Karina Longworth, The Village Voice

»Lurd Jessice Hausner namreč ni film, ki bi pridigal, ampak film, ki prisluhne. In to je njegova največja odlika. Prisluhne tako pozorno, da njegova osnovna intenca, kakršnakoli je že bila, ob tem zbledi. Ostane podoba, ki prav v svoji nevsiljivosti dopušča upodobljenemu, da spregovori sámo.
Spregovori seveda vsakomur na svoj način. Prav tako, kot vsakomur na svoj način spregovori čudež. Obenem pa ne gre za film, ki bi gledalce zgolj utrdil v njihovih vnaprejšnjih prepričanjih. Lurd namreč občinstvu ponuja možnost soočenja z razsežnostjo bivanja, ki je na sodobnem sekularnem Zahodu postala strogi tabu. Razsežnostjo bivanja, ki dejansko »vodi celo v smrt«. Tako ni odveč vprašanje, ali dandanes pred ogledom tovrstnega filma sploh imamo »vnaprejšnja prepričanja« o spektru vprašanj, ki jih odpira. V tem pogledu gre vsekakor za pravi film ob pravem času.«
– Matic Kocijančič, Ekran

»Čeprav se ljudem lahko zgodi “uradni čudež”, je pomembno, kako ga sami osmislijo, kar je podtalno in pikro sporočilo tega filma. Filmski portret romarjev predstavlja odprto in nikoli do konca pojasnjeno razmerje med čudežem in naključjem, krepostjo in dolžnostjo, vero in brezupom, s čimer je zanimiv in navdihujoč oris človeške izkušnje vere v onostranstvo.«
– Dare Pejić, Ekran

»Hausnerjevi je z njeno zgodbo uspelo gledalcu ponuditi osupljivo kompleksno analizo fenomena romanja in poglobljene psihološke portrete vseh, ki se tovrstnih romanj udeležujejo. Razkrije nam, da so v nasprotju z našimi pričakovanjih na romanjih goreče verujoči v manjšini in da je ob njih vse polno tistih, ki se romanj udeležujejo zaradi vseh drugih, le religioznih vzrokov ne./…/ Jessica Hausner nam v Lurdu predstavlja kompleksno in brezkompromisno, a tudi nadvse duhovito analizo fenomena romanja v kateri naravnost blesti izjemna Sylvie Testud, v zahtevni vlogi Christine.«
– Denis Valič, Gremo v kino, RA Slovenija

»Zgoraj omenjena šala je iz filma avstrijske režiserke Jessice Hausner, s katerim tudi filmski gledalci romamo v Lurd, a zato to še ni kakšen “romarski” film. In ta šala tudi s svojo porogljivo poanto ni nekaj, kar bi filmu dajalo osnovni ton, marveč le eden izmed heterogenih drobcev ali različnih vidikov, ki sestavljajo to prav fascinantno in pod učinkom suspenza na trenutke celo napeto reprezentacijo nekega romarskega obiska v Lurdu. /…/ Hausnerjeva tako ponuja zelo zanimivo interpretacijo “čudežne” ozdravitve: ta lahko nastopi le tako, da nekdo drug prevzame nase tvojo bolezen. /…/ A vseeno to ni tisto, kar je hotel pokazati Lurd Jessice Hausner: ta film je prava mala mojstrovina bolj ali predvsem zato, ker mu uspe izjemno pretanjeno in rahločutno, pritajeno in hkrati odkrito prikazai vse dvoumnosti, heterogenosti n hipokrizijw na posvetno-svetem romarskem kraju.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Nastal je film, ki je skrajno precizen v naraciji in skrajno odprt v interpretaciji. Prvo gradi – tako kot vsi dobri filmi – s pomočjo detajlov, ki rastejo v komplementarne semantične enote /…/, na drugi, interpretativni ravni pa nas Hausnerjeva postavi v intrigantno spleten labirint psihologije, teologije in medicine. /…/ Najbolj inteligentno pri tem filmu je, da nevsiljivo in vendar temeljito zavrta v misterij čudeža nasploh in lurdskega posredno. Metodično s tega fenomena odstranja tančice skrivnosti, pri tem si pomaga tako z nizkimi strastmi (nevoščljivost, voajerstvo) kot z resnično vero romarjev, hkrati pa njegove nerazložljivosti ne odstrani v celoti. /…/ To je film, ki govori o iskreni duhovnosti, a je ne povzdiguje, in o njeni komercializaciji, a pri tem ne pretirava. Tako imenovano normalno življenje (pooseblja ga mlada spogledljiva punca, ki dela med počitnicami kot spremljevalka) postavlja ob goreče hrepenenje po ozdravljenju, religioznost ob ateizem in Lurd tesno ob ves preostali svet. Pravzaprav Hausnerjeva s skrajno domišljeno strukturo tega filma posreduje občutek, da je Lurd drugo ime za svet.«
– Peter Kolšek, Delo

»Zagotovo bi ob naslovu Lurd kdo pomislil že na možnost bolj ali manj zvestega dokumentiranja kraja oziroma dogajanja v njem ali pa lahko še po eni strani na možnost poveličevanja naslovnega pojma ali po drugi morebiti celo nekakšnega smešenja na njegov račun. A seveda je Lurd Hausnerjeve neskočno daleč zlasti od zadnjih dveh možnosti. Zato pa je tembolj prepričljiva drama, ki občinstvu ne vsiljuje, kaj naj bi si mislilo o Lurdu, recimo v smislu bodisi neupravičenih predsodkov po eni strani ali po drugi neutemljene vzhičenosti, temveč vse, kar je filmsko prikazano, pravzaprav skoraj dokumentarno opazuje ter tako pokuka tudi v “zakulisje turistične industrije” romarskih središč.«
– Uroš Smasek, Večer

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Trikotnik žalosti Triangle of Sadness

Ruben Östlund

četrtek, 08. 12. 2022 / 17:30 / Dvorana

Švedski satirik Ruben Östlund (Višja sila, Kvadrat) svoje strupene bodice tokrat uperi v svet visoke mode in ekonomsko privilegiranih ter ustvari divje zabavno farso, v kateri se razredna hierarhija obrne na glavo in razkrije tržna vrednost lepote. Zlata palma na zadnjem festivalu v Cannesu.

Zadnjič

Tri minute – podaljšano Three Minutes – A Lengthening

Bianca Stigter

četrtek, 08. 12. 2022 / 18:30 / Mala dvorana

Bianca Stigter kot nekakšna arheologinja podrobno preučuje vsako sličico triminutnega domačega filma, posnetega leta 1938 v majhnem judovskem mestu na Poljskem, da bi v življenje priklicala skupnost, ki je izginila med drugo svetovno vojno. Esej o zgodovini, spominu in filmu spremlja pripoved Helene Bonham Carter.

Premiera

Obe strani rezila Avec amour et acharnement

Claire Denis

četrtek, 08. 12. 2022 / 20:30 / Dvorana

Claire Denis po filmu Žarek v srcu ponovno združi moči z Juliette Binoche v zgodbi o ženski srednjih let, ki se nepričakovano znajde v vrtincu nebrzdanih strasti. Srebrni medved za najboljšo režijo na Berlinalu.