To je film, ki ne zdrži pri miru. Kot nemiren otrok; tisti nepokoren, glasen otrok, ki ga pošljejo v kot, ker moti razred. A to so pogosto najobčutljivejši otroci, ki jih je treba zaščititi. Vzela sva si svobodo, da jih prikaževa različno, in sicer glede na kader in plan. Kadar so liki daleč, jih lahko upodobimo zelo poenostavljeno, kadar so blizu, pa so veliko bolj realistični. Izrisani so s črno linijo in vsakega prepoznamo po barvi: Lindo po rumeni, Paulette po oranžni […]. Takšno vizualno označevanje je preprosto in zabavno, zdi pa se nama tudi, da je to dober način obravnave različnosti in upodabljanja tiste drugačnosti, ki ni povezana z etničnim poreklom, temveč z osebnostjo in liki kot posamezniki.
In kadar like gledamo od daleč, so včasih zgolj preproste barvne packe, kot kakšne nalepke. Otroci pa obožujejo nalepke!
Linda hoče piščanca! je slavospev svobodi, revoluciji, neredu, celo anarhiji. Ta energičnost se širi kot naftni madež, ki se oprime vsega, na kar naleti: pravil, zdrave pameti, establišmenta. Film, ki nas odpelje nazaj v otroštvo, tako kot liki z napredovanjem zgodbe nazadujejo od odgovornih odraslih v boječe, lažnive, goljufive posameznike, ki razkrivajo svoje šibke točke brez strahu pred posmehom.
To je odštekan film z zbadljivim smislom za absurd in satiro. Film, ki po več obvodih prehaja od resnobnosti do čudenja, a vselej s humorno noto, občasno začinjeno z melanholijo, ki se dotakne otroka, skritega globoko v vseh nas.