Danes je blagajna odprta od 15:15 do 21:00 (za danes zaprto).

Lepi Serge Le beau Serge

Claude Chabrol / Francija / 1958 / 98 min / francoščina

režija Claude Chabrol, scenarij Claude Chabrol, fotografija Henri Decaë, montaža Jacques Gaillard, glasba Émile Delpierre, produkcija Claude Chabrol, igrajo Gérard Blain, Jean-Claude Brialy, Edmond Beauchamp, Michèle Méritz, Berbardette Lafont, Claude Cerval, Claude Chabrol

festivali, nagrade Nagrada srebrno jadro za najboljšo režijo na festivalu v Locarnu 1958. Nagrada Jean Vigo 1959.

IMDb

zgodba
Zgodba o travmatičnem prijateljstvu med šibkim Sergeom in »samaritanskim« Françoisom, ki tvega svoje življenje, da bi pijanega prijatelja pravočasno pripeljal domov, kjer je njegova žena tik pred porodom.

Lepi Serge velja za enega prvih, v določenih krogih celo za prvi film francoskega novega vala, saj za dobro leto prehiteva tako Godardov znameniti prvenec Do zadnjega diha (À bout de souffle, 1959) kot Truffautov film 400 udarcev (Les quatre cents coups, 1959). Gre tudi za enega pionirskih primerkov celovečernega igranega neodvisnega filma, saj je Chabrol celoten film financiral z družinskim denarjem.

iz prve roke
»Trdno verjamem, da lahko prav s pomočjo filmske režije izrazim natanko tisto, kar želim. Problem je v tem, da se obstoja režije zavemo le takrat, kadar je ta slaba. Takoj ko lahko vzkliknemo: ‘Dober kader!’, to pomeni, da je stvar zgrešena. Seveda poznamo izjeme, ki potrjujejo pravilo, npr. v primerih, ko je občutenje kadra cilj same filmske režije, česar pa ne morem reči za moje filme. Tak primer je, denimo, Državljan Kane, kjer sta občutek in produkcija kadra obenem tudi snov samega kadra. Mene zanima nekaj drugega; precej sem se namučil, da tovrstno razumevanje podob predstavim kot nekaj nepomembnega.«

»Sem velik ljubitelj Hitchcocka, vendar mislim, da med njegovimi in mojimi filmi ni prevelikih sorodnosti. Oziroma se podobnosti sam ne zavedam, vsaj glede filmske forme ne. Nikoli mi ne bi padlo na misel, da se podvržem psihoanalizi. Psihoanalitike pa naj kar zanima, o čem govorim v svojih filmih. To je normalno: psihoanalitik je tukaj zato, da poruši lastno duševno ravnovesje v dobro svojega klienta.«

»Fascinira me skrivnostnost človeških bitij, posebej ker ta skrivnostnost ni izmerljiva. Več ko hočemo razumeti, manj dejansko razumemo. Vrtoglavica, ki jo ob tem občutimo, mi je zelo všeč. Nagnjen sem k raziskovanju, čeprav se zavedam, da to nikamor ne pelje. V nasprotnem primeru bi bilo življenje sramoten kaos. Notranjost človeškega uma je nevidna, obdana z neprebojnim zidom. Vendar kaže plavati dalje …«

portret avtorja
Claude Chabrol, rojen v Parizu leta 1930 kot Claude Henri Jean Chabrol, se po diplomi iz književnosti kmalu znajde v Bazinovem teoretičnem krožku in hitro začne pisati za Cahiers du cinéma, kjer se zbliža z bodočo garnituro francoskega novega vala (Godard, Truffaut, Rivette, Rohmer). Navdihujeta ga Fritz Lang in Alfred Hitchcock, o katerem skupaj z Ericom Rohmerjem napiše tudi knjigo. Leta 1956 osnuje filmsko družbo AYIM-films, v katere skromni produkciji (ne več kot 150.000 dolarjev) posname film Lepi Serge, nekakšen idejni (zavračanje napihnjene nacionalne kinematografije in premik fokusa na vsakdanje življenje deziluzionirane mladine) ter formalni (neodvisna produkcija, majhni stroški in ekipa, realne lokacije in lastne zvezde) manifest novega vala. Vendar Chabrol kmalu zapusti ta obrazec in se poda v bolj ustaljene vode komedije, trilerja ter drame. Vseeno pa nadaljuje z neizprosno vivisekcijo prosperirajoče francoske buržoazije šestdesetih let, ki ji ne prizanaša ne s prvotne krščansko-moralne pozicije ne s kasnejšega postopnega premika na levo. Najboljša Chabrolova dela tega tipa so – takoj po prvencu, v istem letu posneta – Dvojni obrat (À double tour, 1959) in Bratranca (Les cousins, 1959) ter Naivna dekleta (Les bonnes femmes, 1960), po krajšem kreativno neplodnem obdobju pa še: lezbični Košuti (Les biches, 1968), zanesljiva Nezvesta žena (La femme infidèle, 1969), Pogine naj zver (Que la bête meure, 1969), briljantni Mesar (Le boucher, 1970) ter ostri Pred mrakom (Juste avant la nuit, 1971). V večini teh filmov najdemo Chabrolovo zvezdo in življenjsko spremljevalko Stéphanie Audran, pa tudi Michela Bouqueta. Po letu 1974 koherenca in svežina Chabrolovega dela nekoliko upadata, avtor pa išče nove smeri razvoja. Na boljše čase spominjata Violette Nozière (1978) in Les fantômes du chapelier (Klobučarjeve utvare, 1982), nekdanje mojstrstvo pa znova izkaže s filmi Piščanec v kisu (Poulet au vinaigre, 1985), Inšpektor Lavardin (Inspecteur Lavardin, 1986) in Ženska zadeva (Une affaire des femmes, 1989). Fritza Langa se spomni s cinično moderno verzijo Doktorja M (Docteur M, 1990), Flauberta pa z razkošno adaptacijo Gospe Bovary (Madame Bovary, 1991) z Isabelle Hupert v naslovni vlogi. Betty (1992), Pekel (L’enfer, 1994) in Ceremonija (La cérémonie, 1995) signalizirajo Chabrolov povratek v vode malomeščanskega trilerja, žanra, v katerem avtor pred svojo smrtjo dostavi vsaj še dve brezhibni mojstrovini – Hvala za čokolado (Merci pour le chocolat, 2000) in Pijani od oblasti (L’ivresse du pouvoir, 2006), ki sta predvajani tudi na slovenskih platnih. V svoji neverjetno plodni karieri Chabrol skupno posname kar slabih šestdeset celovečernih filmov; med drugim se ga oprime nalepka francoskega Hitchcocka, tudi največjega hedonista med francoskimi režiserji (ki buržoazijo tako ostro in vešče kritizira natanko zato, ker ji tudi sam pripada). Ko letos septembra umre, pariško županstvo sporoči, da je umrl »izjemni francoski cineast, svoboden in drzen, politično angažiran in ploden«.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Tako zraste ... Tako zraste ...

Miha Kalan, Jernej Žmitek

sobota, 23. 10. 2021 / 10:00 / Dvorana

Rije, leze, čofota, skače, plava, frfota, pleza, leta in skaklja z majhnega v velikega! Nova serija šestih kratkih animiranih filmov, v kateri iz majhnega v velikega zrastejo metulj, žaba, polž, petelin, netopir in riba.

Oče The Father

Florian Zeller

sobota, 23. 10. 2021 / 14:15 / Dvorana

Gledalec se znajde v glavi protagonista, ki obupano išče izgubljene koščke sestavljanke, da bi znova sestavil sliko svojega življenja. Pretresljiva drama, ki se poigrava z elementi trilerja in srhljivke, je Anthonyju Hopkinsu prinesla letošnjega oskarja za najboljšega igralca.

Kinobalon / Premiera

Nelly Rapp: agentka za pošasti Nelly Rapp – Monsteragent

Amanda Adolfsson

sobota, 23. 10. 2021 / 17:15 / Dvorana

Družinski filmski potep k duhovom, vampirjem in volkodlakom.