Paradžanov z razkošnimi podobami čudovitih in fantastičnih vizualnih svetov na filmsko platno slika starodavno gruzijsko legendo, v kateri prebivalci odročne gorske pokrajine skušajo zgraditi trdnjavo, da bi se ubranili pred sovražnikovimi napadi. Toda prerokba pravi, da bo gradnja uspešna, le če najdejo mladega bojevnika, ki se bo žrtvoval in pustil živega zazidati.
»Nenavadnost sveta, ki ga ta film ustvari, postane še bolj osupljiva, ko pogledamo njegovo vizualno kompozicijo, ki spominja na brezperspektivno srednjeveško slikarstvo, denimo perzijskih miniatur in pravoslavnih ikon. Skrbno premišljena uporaba barve, okrasnih detajlov in simetrično zasnovanega ter vidno sploščenega brezperspektivnega prostora je v nasprotju s filmskimi konvencijami in izrazito spominja na srednjeveške slike. Tovrstna vizualna kompozicija še okrepi občutek nelinearne časovnosti in vpetosti v slikovno izgrajene kadre. Prek hibridizacije slikarskega in filmskega medija, kar je ena od izjemnih karakteristik avtorjevih filmov, Paradžanov transformira konvencionalne načine reprezentiranja nacionalne identitete in zgodovine v multinacionalni sovjetski državi. Hipnotični svet, ki ga poustvari Legenda o Suramski trdnjavi, spodbudi čute in izzove misli; omogoči nam, da na novo razmislimo o kompleksnosti gruzijske kulturne dediščine in užijemo njeno lepoto na poglobljen, ne-esencialističen način. /…/ Drzno eksperimentiranje s filmskimi konvencijami in nacionalnimi temami (pa tudi režiserjevo idiosinkratično in transgresivno vedenje), ki ga petnajst let poprej niso tolerirali, je bilo zdaj sprejeto odprtih rok. Ta preskok je bil mogoč zaradi splošnega rahljanja cenzure v času perestrojke in ugodnejših razmer v Gruzijskem filmskem studiu. Da bi kontroverznega režiserja, kakršen je bil Paradžanov, in studio, ki ga je najel, zaščitili pred kritiko centralne oblasti, so filmu dodelili sorežiserja v osebi slovitega gruzijskega igralca Davida ‘Doda’ Abašidzeja.«
– Olga Kim, Senses of Cinema