Minsk, devetdeseta, čas analognih telefonov in avdio kaset. Svobodomiselna Velja, ki s svojim prijateljem prireja zabave v skladišču kipov sovjetskih voditeljev, se v beloruski prestolnici ne počuti najbolje, a njen odhod v ZDA zaplete izmišljena telefonska številka, ki jo je navedla na vlogi za vizum in zaradi katere se znajde v vasi sredi ničesar. Kristalni labod se tako kot njegova junakinja ne uklanja pričakovanjem. Režiserka je del mlade generacije filmarjev, ki poskušajo z ustvarjanjem novega vala preseči poseganje države v umetniško ustvarjanje.
»Po padcu železne zavese je vsa moja generacija zbežala v iskanju boljšega življenja. Nekoč sem na ulicah Manhattna srečala soseda in nihče od naju ni bil pretirano presenečen. Tako običajno je bilo emigrirati. /…/ Film se navezuje na resnične zgodbe iz devetdesetih, ko pretoka informacij ni omogočal svetovni splet. Zdele so se zelo osebne; resnično sem občudovala te ženske, ki so se odpravile na divje iskanje svojih ameriških sanj. Devetdeseta leta so bila obdobje velikanskih sprememb za Belorusijo in tudi norih priložnosti. Vedno se mi je zdelo, da o njem ni bilo dovolj refleksije.« (Darja Žuk)
Darja Žuk
Beloruska režiserka Darja Žuk je filmsko ustvarjanje odkrila med študijem ekonomije na Harvardu, kar je popolnoma spremenilo njeno življenje. Do danes so njene filme prikazali in pogosto tudi nagradili na festivalih po vsem svetu, kot so SXSW, Palm Springs, Listapad in Odesa. Prizadeva si, da bi pripovedovala zabavne zgodbe o močnih, drugačnih in osupljivih ženskah. Živi in ustvarja med Minskom in Brooklynom.