zgodba
Policijski inšpektor Leon Gall raziskuje delovanje korporacije Rihter, ki v revnem delavskem naselju, kjer je odraščal, načrtuje gradnjo razkošnega stavbnega kompleksa. Ko od svojega dekleta, elitne prostitutke Veronike Gril, izve, da je bil nakup zemljišča sumljiv, se zaplete v nevarno mrežo korupcije, prevar in laži.
Kriminalno dramo, ki se napaja pri neo-noir trilerjih iz sedemdesetih let, je zrežiral Matej Nahtigal, režiser kritiško uspešnih Psov brezčasja, posnel pa jo je finski direktor fotografije Jani-Petteri Passi (Najsrečnejši dan Ollija Mäkija). Korporacija je prejela vesno za najboljšo stransko žensko vlogo v Portorožu, konec julija pa se bo na festivalu v Pulju potegovala za zlato areno.
iz prve roke
»Kaj je potrebno, da se v družbi nekaj spremeni? Ali je to posameznik? Kritična masa ljudi s podobnimi željami in ideali? Ali sploh lahko vplivamo na družbeni ustroj, mu malce spremenimo pot? Ali že vsak poskus, s tem ko obstaja, nekaj spremeni? Oziroma: kaj pomeni verjeti v zakon in oblast? Kakšno je razmerje moči med ljudmi, ki v uradnih političnih strukturah urejajo naša vsakdanja življenja, in tistimi, ki finančno poganjajo ves ustroj? Kaj so v tem pogledu organi reda in miru? Kdo obvladuje naša življenja in s kakšnimi nameni?«
– Primož Vrhovec
kritike
»Avtorja [režiser Matej Nahtigal in scenarist Zoran Benčič] v žanrske okvire kriminalke vpleteta vse mogoče ontološke in etične pomisleke ter razmisleke, ki jih vsadita v like in z njimi suvereno napleteta napeto zgodbo. To je tudi scenaristični avtorski pečat filma, ki po estetski plati ne skriva referenc, atmosferskih navdihov in slogovnega slovarja, ki ga črpa iz klasičnih konspirativnih trilerjev, sodobnih ‘neonoirskih’ ameriških kriminalk in detektivskih tv-serij. Pred gledalcem se vrstijo dobro znani kadri, predvidljivi premiki kamere, šolska mizanscena in generična scenografija po vzoru ameriških virov, ki pa vendarle v slovenskem filmu delujejo sveže, iznajdljivo in so obrtno spretno izpeljani, do perfektno režiranih in dinamično zmontiranih akcijskih prizorov v barakarskem naselju. Največja dodana produkcijska vrednost so lokacije. V Korporaciji je Ljubljana videti kot Dunaj, kaj Dunaj, svetovna prestolnica. Luksuzne vile, graščine, prostrane, razsvetljene avenije, baročna pročelja in barakarski zaselki v jukstapoziciji z modernimi steklobetonskimi zgradbami ob kreativni rabi detajlov dajejo bogat videz in ob premišljeni zvočni podobi diktirajo atmosfero filma.«
– Tina Lešničar, Delo