zgodba
November 1999. Sedeminšestdesetletni Trond živi samotno življenje v hišici na robu gozda. Ko pa se jesen prevesi v zimo, odkrije, da ima soseda. Zave se, da je s tem človekom delil svoje prelomno poletje 1948. Tistega leta je dopolnil petnajst let … Tistega poletja je odrasel …
Vizualno razkošna, v mogočno norveško divjino postavljena ekranizacija istoimenske uspešnice norveškega pisatelja Pera Pettersona raziskuje teme krivde, odgovornosti in tistih na videz nepomembnih dogodkov, ki za vedno zaznamujejo naša življenja.
iz prve roke
»Pri šestnajstih sem odšel od doma in se preselil v ZDA. Norveško sem zapustil tudi zato, ker sem hotel iti čim dlje od kraja svoje mladosti. /…/ Nisem bežal pred težkim življenjem, bežal sem pred občutkom zapuščenosti. In prav o tem govori knjiga Konje krast. Enaka pokrajina, notranji boji petnajstletnega fanta ter njegov odnos z očetom, poln paradoksov. /…/ To je bogat in intimen portret življenja, ki sem ga poznal. Od nekdaj sem pripovedoval precej resne zgodbe, tudi kadar sem jih prežel s humorjem in lahkotnostjo. /…/ Konje krast seveda ni komedija, a zgodbo zaznamuje nežnost, ki je prizanesljiva do človeške narave. V njej ni nobene melodrame, le življenja, polna dram in tragičnih, usodnih napak. Liki živijo daleč od hrupa zunanjega sveta. Njihove dileme in konflikti niso del okolja, ki je polno motenj. Namesto tega so obkroženi z naravo – in občasno ujeti vanjo. To je narava, ki človeka popolnoma prevzame in včasih plaši. Ne zato, ker bi bila neprijazna, ampak ker je tako prostrana, neskončna in včasih kruta. /…/ Roman je filmičen v svojem gibanju, ritmu in zgradbi, zato sem verjel, da utegne iz njega nastati odličen film. Tisto, kar ostane neizgovorjeno ali pa je zgolj nakazano, prežame zgodbo s skrivnostnostjo. Življenje lika se odvije skozi prepletajoče se fragmente. Spoznamo, kako so Tronda zaznamovale posledice lastnih izbir, predvsem pa odkrijemo, kako je očetova odločitev, ko je bilo Trondu petnajst let, odzvanjala skozi vse njegovo življenje.«
– Hans Petter Moland
portret avtorja
Hans Petter Moland (rojen leta 1955 v Oslu) je študiral film na kolidžu Emerson v Bostonu, leta 1993 pa posnel celovečerni prvenec Secondloitnanten. Za film Kjaerlighetens kjotere (1995) si je prislužil posebno omembo žirije na festivalu v San Sebastiánu. Njegovi celovečerci The Beautiful Country (2004), En ganske snill mann (2010) in Amaterji (Kraftidioten, 2014) so bili vsi uvrščeni v tekmovalni program Berlinala. Amaterje smo videli tudi pri nas, tako na festivalu Liffe kot v redni distribuciji, na rednem sporedu Kinodvora pa smo si lahko ogledali tudi film Izginotje (Flaskepost fra P). Leta 2019 je Moland posnel svoj prvi hollywoodski film Ledeno maščevanje (Cold Pursuit), priredbo Amaterjev z Liamom Neesonom v glavni vlogi. Konje krast je režiserjev deseti igrani celovečerec, premierno pa je bil prikazan na Berlinalu, kjer je dobil nagrado za izjemen umetniški prispevek.
kritike
»Molandov film bi bil težko lepši. Ujame duha davno minulega poletja, ko se je vse zdelo, dišalo – in bilo – dobro. Strne hlad, temo, težke trenutke ter melanholijo preteklih dni in zamujenih priložnosti.«
– Jan Lumholdt, Cineuropa
»Ta evokativna zgodba o otroštvu, ki se ga na starost spominja osamljeni Stellan Skarsgård, spaja budistično filozofijo s povojno nostalgijo. /…/ Umetnost mandal – natančni, zapleteni vzorci, ki jih iz barvnega peska izdelujejo budistični menihi, ter kasnejše uničenje teh čudovitih stvaritev – /…/ ima preprosto sporočilo: da se v življenju ne smemo oklepati stvari, ne glede na to, kako lepe so ali kako boleče bi jih bilo izpustiti iz rok. Ta misel je v samem srcu Molandove čudovito sugestivne priredbe romana /…/. ‘Sam se odločiš, kdaj te bo bolelo,’ reče Trondu oče na začetku filma, medtem ko z golimi rokami ruva koprive. /…/ Trondova zadnja lekcija je preprosta kot budistični nauk: pusti, da najtežje stvari odplavajo kot hlodi lesa po reki navzdol.«
– Caitlin Quinlan, Sight & Sound
»Sila dovršena meditacija o življenju, krivdi in odgovornosti. /…/ Eden izmed užitkov, ki jih prinaša ta izjemno čutni film, je način, kako v gledalcu s pomočjo ekspresivne kamere, montaže in zvočnih učinkov vzdrami fizične občutke. Dramatične trenutke napoveduje nizek hrumeč zvok, kot bi se bližal plaz. Vseskozi spreminjajoči se spektakel narave /…/ je prava paša za oči, čudovito izvirna glasbena podlaga pa ta učinek le še okrepi.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter
»/…/ ljubeča filmska priredba, ki vizualno razkošen način pripovedovanja učinkovito postavi nasproti opustošenemu notranjemu svetu likov.«
– Guy Lodge, Variety
»Režiser je s pomočjo direktorjev fotografije /…/ ustvaril svet, v katerega vdira zlo; zlomljeni Raj, kjer vse, od koruznih polj do mravelj, prežema neka nevidna grožnja. Že pokanje debel med sečnjo daje slutiti vrsto tragedij na obzorju.«
– Rory O’Connor, CineVue