zgodba
Leta 1909 so se v Trstu, glavnem pristanišču Avstro-Ogrskega cesarstva, štirje pogumni podjetniki sestali z mladim učiteljem angleščine, Jamesom Joyceom. Ta jim je predlagal, naj vložijo sredstva v odprtje prvega stalnega kinematografa na Irskem: Kina Volta.
iz prve roke
»Jamesa Joycea vsi poznamo, ne poznamo pa tržaških podjetnikov, ki so z njim odprli Kino Volta v Dublinu. To je bilo izhodišče za moj dokumentarec. Želel sem posneti zelo tržaški film, poklon svojemu mestu in ljudem, ki so sodelovali pri tem podvigu.«
– Martin Turk
»Film Kino Volta je zame poseben z več vidikov, najbolj pa zaradi svoje igre s formo. Zaradi mešanja igranega in dokumentarnega formata, kjer igralci in liki iz ‘resničnega’ v ‘fiktivni’ svet prehajajo na videz naključno, prosto in svobodno. Gledalca to sprva morda zmede, ampak ga hkrati posrka v film in nagradi z lastnim doživljanjem in raziskovanjem zgodbe, ki jo fragmentirano sestavlja v svoji glavi. /…/ Na snemanju v Trstu /…/ sem obnemel, navdušen nad 115 let starim svetom, ki se mi je pojavil pred očmi. Za dobro fotografijo je ključnega pomena sam objekt snemanja – torej tisto, kar je pred kamero. Odločitev, iskanje in potrditev tega sodijo med najpomembnejše ustvarjalne postopke direktorja fotografije.«
– Darko Herič, Ekran
kritike
»/…/ toda veseljaški, teatralični bloomsdayski igrokaz, v katerega Martin Turk zavije to metarekonstrukcijo (bolj Umetni raj kot Cinema Paradiso), ni le glorifikacija naivnosti filmskega otroštva, temveč tudi dekonstrukcija otročjosti slovenskega odnosa do filma in ovviamente faliranosti slovenskega filmskega čustvovanja. Še dobro, da so Slovenci nategnili Joyca – je vsaj pozabil na film in se posvetil Uliksu. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina