zgodba
Film pripoveduje o novi Irski ter njeni živahni glasbeni sceni, pa tudi o družbi, ki se še vedno spopada s posledicami več stoletij trajajoče britanske nadvlade. Režiserja nas odpeljeta na glasbeno popotovanje po otoku, kjer na ulicah, v pubih in dnevnih sobah spoznavamo novo generacijo folk glasbenikov – drznih, duhovitih in politično angažiranih. Ti mladi umetniki, med njimi pankerji in reperji, ponovno odkrivajo tradicijo, ki »je bila od nekdaj namenjena strašenju duhovnikov in politikov«, ter jo razvijajo v nove smeri. Arhivski posnetki povezujejo sedanjost z burno preteklostjo ter ustvarijo bogat portret dežele, katere kolonialne rane se še vedno niso zacelile.
iz prve roke
»Kaj storiti z nasilno preteklostjo, ki smo jo podedovali? Naj sprejmemo zatiralsko kulturo takšno, kakršna je, ali naj jo preoblikujemo po svoje? S temi vprašanji v mislih sva štiri leta potovala po Irski ter se srečevala z izjemnimi umetniki, ki so jih skupaj z nama raziskovali skozi glasbo. V svetu, kjer so zatiranje, okupacija in vojna postali del vsakdanjosti, Keltska utopija deluje na drugačni frekvenci; tam, kjer je upanje mogoče in se lahko uresniči svetlejša prihodnost.«
– Dennis Harvey in Lars Lovén
»Lars je posnel čudovit film z naslovom Fonko – o tistem zanimivem obdobju v afriški urbani glasbi, ko so mladi v različnih afriških mestih uporabljali razne stare glasbene oblike, da bi odražali politične razmere. Film mi je bil res všeč. Z Larsom sva se zapletla v pogovor in oba rekla: ‘Uau, nekaj takega kot v Fonku se prav zdaj dogaja na Irskem!’. /…/ Leta 1991, ko sem se rodil, je na severu Irske divjala vojna, homoseksualnost je bila nezakonita, za nakup kondoma si moral obiskati zdravnika, splav pa je bil ustavno prepovedan. Danes je vse drugače. Na severu Irske vlada mir, čeprav krhek, na jugu pa so gibanja, ki jih vodijo mladi, dosegla legalizacijo porok istospolnih parov in odpravo prepovedi splava. In zdaj, ko Irska praznuje sto let neodvisnosti, se vse več mladih glasbenikov osvobaja postkolonialnega sramu in vrača k tradicionalni glasbi.«
– Dennis Harvey
»Zame je ena najpomembnejših lastnosti dokumentarcev, da te odpeljejo nekam drugam … in ne želiš si, da bi te odpeljali v koncertno dvorano. Želiš si biti tam, kjer ljudje živijo in kjer se stvari zares dogajajo.«
– Lars Lovén
kritike
»Lanski Kneecap je svetu uspešno predstavil moč in vitalnost glasbe v irskem jeziku – kot umetnosti in hkrati kot nujne oblike protesta –, a vse kaže, da bo dokumentarec Dennisa Harveyja in Larsa Lovéna, ki ima širši fokus kot omenjeni fikcionalizirani biografski film, to razpravo še razširil.«
– Josh Slater-Williams, IndieWire
»Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da nas čaka lahkoten, nalezljivih melodij poln pregled sodobnega irskega folka. Čeprav Irec Dennis Harvey in njegov švedski sorežiser Lars Lovén nedvomno brenkata tudi na to struno, so njuni cilji veliko bolj ambiciozni: film se potopi v kompleksnosti irskega jezika ter njegove zgodovinske povezave s konservativizmom in religijo, hkrati pa ponudi vpogled v družbeno pokrajino na obeh straneh meje. /…/ Pozornost do podrobnosti in skrbna montaža /…/ poskrbita, da je film poln informacij, a hkrati ohranja sproščeno vzdušje večernega druženja s prijatelji v pubu. /…/ Namesto da bi ubrala koncertni pristop, režiserja umetnike večinoma snemata /…/ na njihovih vsakdanjih poteh po lokalni skupnosti. Njuna metodologija, ki temelji na tem, da se kamera nikoli ne ustavi, omogoči, da film ne le odraža realnost sodobne Irske, ampak jo tudi dejavno vključi. Rezultat so prizori, kot je tisti, ko moški skoči v reko Liffey, ali pa tisti, ko Young Spencer skupino otrok odpelje v KFC, da bi poklepetal o njihovih pogledih na sodobni Belfast. /…/ V času, ko skušajo mnogi dokumentarci zgodbo poenostaviti in jo servirati v manjših, lažje prebavljivih koščkih, Harvey in Lovén z veseljem zakopljeta v kompleksnosti postkolonialne Irske ter načine, kako jih glasbeniki raziskujejo skozi svoje delo. Zasluženi zmagovalec sklopa Teden kritike na festivalu v Locarnu.«
– Amber Wilkinson, Eye For Film