Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:00 (odprto še 04:06, tel: 01 239 22 17).
Kinofabula 2011

Kar naenkrat Tan de repente

Diego Lerman / Argentina / 2002 / 94 min / španščina

režija Diego Lerman, scenarij Diego Lerman, María Meira (po romanu La prueba), avtor literarne predloge César Aira, fotografija Luciano Zito, Diego del Piano, montaža Benjamín Avila, Alberto Ponce, zvok Leandro de Loredo, Julián Caparros, glasba Juan Ignacio Bouscayrol, producent Diego Lerman, igrajo Tatiana Saphir, Carla Crespo, Verónica Hassan, Beatriz Thibaudín, María Merlino, Marcos Ferrante, Ana María Martínez, Susana Pampíin, Luis Herrera, distribucija v Sloveniji Distribucija Kinoteka

festivali, nagrade Srebrni leopard in posebna nagrada žirije v Locarnu. Nagrada občinstva in posebna nagrada žirije v Buenos Airesu. Nagrada za najboljši film in nagrada za najboljšo igralko v Havani. Nagrada ARTE na Festivalu treh kontinentov v Nantesu. Nagrada za najboljšo igralko v Biarritzu. Nagrada FIPRESCI na Dunaju.

IMDb Uradna stran

zgodba

Mlada Marcia je zdolgočasena in debelušna prodajalka v trgovini s spodnjim perilom v Buenos Airesu. Nekega dne k njej na ulici pristopita Mao in Lenin, lezbični par, in Marcii predlagata skupinski seks. Mao celo nemudoma razglasi, da je zaljubljena v Marcio, ter svoja čustva obrazloži z besedami: »Ljubezen, ki obstaja brez razloga, je dokazljiva in dokaz zanjo je vreden toliko kot ljubezen sama.« Nenavadna trojka ukrade taksi in se odpelje iz mesta proti obali. Potovanje, začinjeno s humorjem in fantazijskimi vložki, postaja iz dneva v dan bolj nenavadno.

 

Dramatična komedija ali drama s smislom za humor? Nenavadno vzdušje melanholije preveva junake filma, pogreznjene v samotnost sodobnega življenja, ki jim vsak dan postreže z novimi nesporazumi, razhajanji in ločevanji. Uvodna nota nasilja se počasi umika občutku medsebojnega razumevanja in naposled prelevi v portret nenavadne, na pol delujoče družine. Sredi praznine se zgodi bežno srečanje.

 

iz prve roke

»Bolj kot karkoli drugega me je zanimala nevarnost določenih situacij. Pohajanje po prostorih, od koder ni več vrnitve, kjer si vedno na robu zdrsa v “brezno”. Da bi v zgodbo lahko vpeljal te navidez popolnoma naključne elemente, ki so me v resnici najbolj zanimali, sem potreboval zelo solidno strukturo in verodostojnost. Moj namen je bil pretresti obiskovalce, jim ne dovoliti nepristranskosti, jih prisiliti v aktivno opredelitev glede dogodkov. Štejem se med tiste ljudi, ki trdno verjamejo, da moraš kino dvorano po ogledu filma zapustiti kot drug človek, sicer je bil ogled filma ničvreden. Hotel sem povedati zgodbo, v kateri se veliko dogaja. Zgodbo, ki jo naseljujejo ljudje iz mesa in krvi. Zgodbo o osamljenosti in zgodbo o nasprotjih –  z grobim poudarjanjem prav teh nasprotij.«

– Diego Lerman, režiser in scenarist

 

portret režiserja

Diego Lerman se rodi v Buenos Airesu (Argentina) na enega najbolj tragičnih dni v zgodovini države, 24. marca leta 1976, ko je vojaška hunta z namenom iztrebiti levičarski terorizem prevzela oblast in v naslednjih šestih letih povzročila smrt več kot 30.000 in izginotje 9.000 ljudi. Lerman študira oblikovanje zvoka in slike na univerzi v rodnem mestu in dokonča seminar na filmski akademiji na Kubi. V začetku svoje kariere nastopi v nekaj neodvisnih gledaliških predstavah in dela kot asistent režije. Kariero režiserja začne s petimi kratkimi filmi, od katerih je zadnji obšel več kot štirideset mednarodnih filmskih festivalov in bil obilno nagrajevan v Mehiki, na Finskem in v Argentini. Kar naenkrat je njegov prvi celovečerni film.  

 

kritike

»/…/ Tipično nenavadni eksistencialni road movie, začinjen z ljubezenskim trikotnikom, pa se kar naenkrat ustavi, ko se Mao v trenutku nežnosti odloči, da obiščejo teto Blanco, nenavadno staro gospo z veliko posluha in energije za življenje. Pri njej nenavadne junakinje in film dobijo svoj dom. Kar naenkrat se film napolni z nežnostjo, s posluhom za drobne note človeških odnosov, ki kljub črno-beli sliki nenadoma pokažejo neskončno paleto barv. Kar naenkrat to postane drug film, kot bi dirigentsko palico mlademu viharniku prevzela izkušena stara gospa za nevsiljivo lekcijo o čustvovanju in življenju. Kar naenkrat prisluhnemo pripovedi v zamaknjenosti, kot ob kakšni davni pesmi. Čeprav se po sobah tetine hiše trgajo in vnemajo srca v najrazličnejših kombinacijah, se poraja enoten občutek, da je film pred našimi očmi vzcvetel, kar naenkrat.«

– Vlado Škafar, Ekran

 

»Buenos Aires, danes: Marcia (Tatiana Saphir), neprivlačna, osamljena, apatična debeluška, prodaja spodnje perilo, ki pa je brez seksapila. Gospodarska kriza je ubila iskro v njenih očeh, depresija, monotonija in tesnoba pa so jo zredile. Če bi jo ugrabili Marsovci, se ne bi upirala. Že tam, kjer je, se počuti kot talka. In res, ko jo na ulici Kar naenkrat prestrežeta in – s pipcem na vratu – ugrabita Mao (Carla Crespo) in Lenin (Veronica Hassan), impulzivni, goth-punkovski, lezbični verziji Thelme & Louise, se hitro vživi. Ne da je zaradi tega kaj bolj srečna, toda bolj nesrečna tudi ni. Le zakaj? Z njima je ni tako strah kot z moškimi. Njihova odisejada po argentinskem wastelandu, polnem črno-belih melanholičnih znakov velikega gospodarskega debakla ter spominov na Jarmuscha, Godarda in Cassavetesa, je zapeljiva igra moči, ki se konča z bolerom – Blanca (Beatriz Thibaudin), agilna teta ene izmed punc, ga odpleše daleč stran, na deželi, na izgubljenem robu Argentine, kjer se nič ne zgodi kar naenkrat. ZA«

– Marcel Štefančič, jr., Mladina

 

»Par mrakobnih urbanih lezbijk izvleče nož in ugrabi najprej čokato, otožno prodajalko spodnjega perila, nato taksi, nato pa … se vsi skupaj odpeljejo na plažo? Od te točke naprej Kar naenkrat, črno-beli road movie v režiji mladega Diega Lermana, dobrohotno zbadljiva meditacija o naključjih in nestalnosti, postaja le še slajši in bolj presenetljiv. Zgodbo poganja niz nepredvidljivih situacij, vendar nikakor ne v smislu kakšnega diagrama vnaprej določenih usod ali efekta metuljevih kril. Namesto tega film, zvest svojemu naslovu, kot ovijalka vijuga vzdolž nepredvidljive poti, se hvaležno prilagaja nebrzdanim impulzom svojih protagonistov ter ne klone pred nobenim pričakovanim, klasičnim zasukom filmske pripovedi.«

– Dennis Lim, The Village Voice

 

»Ta fragmentaren, črno-beli argentinski film se začne v slogu krvoločne, nizko-proračunske verzije filma Thelma&Louise. Dve robustni, čemerni mladi lezbijki ugrabita debelušno prodajalko in jo odpeljeta na izlet na podeželje v ukradenem taksiju. Vendar Kar naenkrat na divjo noto ne brenka dolgo; namesto tega se kmalu prelevi v poglobljeno, toplo študijo treh mladih žensk, ki premorejo več nežnosti, kot se zdi na prvi pogled.«

– Jason Anderson, Eye Weekly

 

»Ljubim ta film!«

– Abderrahmane Sissako, režiser

 

»Odkritje leta!«

– Pablo Suarez, Film Comment

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

iOtok iOtok

Miha Čelar

torek, 10. 12. 2019 / 16:00 / Mala dvorana

iOtok je celovečerni dokumentarec o zadnjih trinajstih prebivalcih otoka Biševo, ki se borijo za preživetje otoške skupnosti.

Mladi Ahmed Le Jeune Ahmed

Jean-Pierre, Luc Dardenne

torek, 10. 12. 2019 / 17:00 / Dvorana

Zgodba o trinajstletnem Ahmedu, razpetem med ideje o čistosti, ki mu jih vceplja lokalni imam, ter skušnjave življenja. Ali lahko ljubezen premaga fantov pravičniški srd?

Medtem ko vas ni bilo Sorry We Missed You

Ken Loach

torek, 10. 12. 2019 / 19:00 / Dvorana

Pretresljiva drama Kena Loacha se z lucidnostjo in človečnostjo loti še enega perečega problema sodobne družbe: prekarnega dela in njegovega pogubnega vpliva na družinsko življenje.