zgodba
Medtem ko evropsko gospodarstvo sloni na poceni delovni sili priseljencev, so delavci v iskanju boljšega življenja prisiljeni sprejeti slabe delovne razmere, neplačane nadure in teptanje lastnega dostojanstva. Film spremlja ekipo Delavske svetovalnice v Ljubljani: socialno delavko Lauro Orel, sindikalnega aktivista Gorana Lukića in nekdanjega električarja Gorana Zrnića. K njim se zatekajo številni ogoljufani delavci, ljudje, ki so ostali brez prigaranega plačila in brez upanja na boljši jutri. Delavska svetovalnica je njihova edina zaveznica v boju za pravico.
iz prve roke
»Moja motivacija za filmsko predstavljanje novih oblik delavskega boja izhaja tako iz osebnih razmer zaposlitvene negotovosti kot iz negotovosti na področju dela na splošno. Tudi v Evropi – pregovorni zibelki socialnih držav – vse večje število ljudi dela v negotovih razmerah. Klasični sindikati, ki se ukvarjajo s kolektivnim organiziranjem, nam v boju za vzpostavitev poštenega delovnega odnosa praviloma niso v oporo.
Vendar nove oblike izkoriščanja delavcev lahko rodijo tudi nov način dela z izkoriščanimi in nove oblike organiziranja sindikalnega boja. V Evropi je ena redkih organizacij, ki za delavce skrbi na drugačen način, Delavska svetovalnica iz Ljubljane.
Uspehi Delavske svetovalnice so me spodbudili, da v svojem filmu pokažem ne le probleme, ampak tudi rešitve – predstaviti želim način dela Delavske svetovalnice. Namesto da bi postavljal v ospredje izkoriščane delavce, želim v filmu pokazati, kako se njihovih problemov lotiti; še več – kako jih rešiti. S filmom sporočam, da je mogoče iti naprej, v nove zmage!«
– Srđan Kovačević
»Dokumentarni film Kar je treba storiti je za Delavsko svetovalnico skozi leta snemanja postal veliko več kot film. Je ogledalo našega dela, naših uporabnikov. Brez filtra – tako, kakor je bilo, in tako, kakor bo še naprej. Včasih grobo, včasih smešno, včasih navihano, včasih žalostno, včasih tragično. Brez olepšav, brez izgovorov. Predvsem pa, in kar je najbolj pomembno: z vsemi delavskimi obrazi, ki nam hkrati govorijo na tisoče zgodb. Le slišati in videti jih je treba. In dokumentarni film Kar je treba storiti to tudi naredi. Dovoli si iti v delavsko intimo za delavskimi zgodbami, ki sicer hitro poniknejo v zakotje medijske pokrajine.«
– Goran Lukić
kritike
»/…/ to je v prvi vrsti zgodba o trojici, ki se z dušo in srcem zavzema za opeharjene delavce, pri čemer je zelo uspešna, po zaslugi slikovitega lika svetovalca Gorana Zrnića, opremljenega z obilico prostodušnega bosanskega humorja, pa tudi neverjetno duhovita. Če že ne moremo biti ponosni na etiko naših delodajalcev in (ne)učinkovitost nadzora nad spoštovanjem delavnopravne zakonodaje, smo lahko neskončno ponosni na ta domači primer dobre prakse in te tri srčne ljudi, ki vračajo vero v človeštvo. Goran Lukić, Laura Orel in Goran Zrnić delajo tisto, kar je treba storiti, mi pa na njihovem primeru vidimo, kaj se – s pravo podporo – da storiti, tudi ko je vse videti izgubljeno.«
– Špela Barlič, Dnevnik
»Kovačevićev film izraža potrebo po novi dinamiki solidarnosti. V njem ni ne rdečih zastav ne slik Lenina ne Marxovih citatov; v središču je skupina ‘razsvetljenih upornikov’, ki vztrajno izkoriščajo luknje v zakonu, da bi ljudem zagotovili vsaj osnovne možnosti za boj. Filmska pripoved je sestavljena iz drobcev obupa, birokracije, korupcije in upanja. V potrpežljivem tempu dokumentarca se zrcalijo zamudnost birokratskih postopkov, neskončni telefonski pogovori, papirologija, trenutki, izgubljeni v prevodu, in izčrpanost. Prisotnost Kovačevića kot režiserja in snemalca redko občutimo, kar na prvi pogled morda zveni kot kritika, a je v resnici ravno nasprotno. Protagonistom pusti čas in prostor, zavedajoč se izčrpavajočega bremena, ki ga prinaša boj za pravice – od prvega pogovora do še tako majhne zmage.
Znan je citat italijanskega marksističnega filozofa Antonia Gramscija, v katerem se sklicuje na francoskega pisatelja Romaina Rollanda: ‘Sem pesimist po svojem razumu, toda optimist po svoji volji.’ Po ogledu filma Kar je treba storiti z gledalcem ostane je prav ta ‘optimizem volje’: medtem ko /…/ razkrivajo pomanjkljivosti sistema, krutost kapitalizma ter neokolonialistično dinamiko, ki se kaže v rasizmu in zlorabah, protagonisti slikajo tudi vzporedni svet, v katerem se ozaveščeni delavci in migranti uprejo ter dvignejo, da bi zahtevali svoje pravice.«
– Adham Youssef, The Film Verdict
»Kovačevićevo filmsko delo, ki je socialistično tako po vsebini kot produkcijski formi – dobiček si bo v primeru tokrat obravnavanega filma delil z nastopajočimi – si /…/ ne prizadeva le za spoznavni in estetski učinek, temveč tudi za performativnega. Gre za filmsko poetiko, ki inherentno ne doseže svojega smisla v polnosti, če ne spreminja tudi družbenopolitičnih razmerij. Vendar pa Kovačević niti v Tovarnah delavcem niti v tokratnem filmu Kar je treba storiti ne bi bil tako prepričljiv, če ne bi bil tako nadarjen filmski umetnik. Njegova poetika je dovršena in zmožna ustvarjati dramatične učinke tudi v navidez prozaični krajini pisarne ali tovarne. Z velikimi plani v dobro izbranih prizorih interakcij, bodisi v živo bodisi preko telefona, lovi široko paleto čustev akterjev. /…/ Kar je treba storiti je film, za katerega bi bilo dobro, da si ga ogledajo vsi državljani.«
– Muanis Sinanović, Jantarna lastovka