Kar brez skrbi Happy-Go-Lucky

Mike Leigh / Velika Britanija / 2008 / 118 min / angleščina

Razposajena komedija, ki na svet pogleda skozi optimistične oči svobodomiselne londonske učiteljice in prikaže celo paleto različnih učnih metod, obenem pa se resno sprašuje, kaj pravzaprav pomeni biti srečen.

režija Mike Leigh, scenarij Mike Leigh, fotografija Dick Pope, montaža Jim Clark, glasba Gary Yershon, produkcija Simon Channing Williams, igrajo Sally Hawkins, Eddie Marsan, Alexis Zegerman, Samuel Roukin, Karina Fernandez, Kate O'Flynn, Sylvestra Le Touzel, Caroline Martin, Oliver Maltman, Sarah Niles, distribucija v Sloveniji BLITZ Film & Video Distribution

festivali, nagrade Premiera na mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu 2008, kjer Sally Hawkins prejme srebrnega medveda za najboljšo igralko. Zlata arena za najboljši film v mednarodni konkurenci na festivalu v Pulju 2008. Nagrada »prinašalec veselja« za najbolj razveseljiv film leta 2008 po izboru norveških lastnikov kinodvoran.

IMDb Uradna stran

zgodba
Tridesetletna Poppy (Sally Hawkins) je vedno nasmejana optimistka, odeta v pisana oblačila, ovešena z žvenketajočim se nakitom in obuta v čevlje s štorkljajočimi visokimi petami. Poppy se trudi z neumornim čebljanjem in šalami polepšati dan vsakomur, ki ga sreča, njena radoživost pa marsikoga v njeni bližini spravlja ob pamet. Dela kot učiteljica in živi z umirjeno prijateljico Zoe, ki je njeno pravo nasprotje. Ko ji ukradejo kolo, se vpiše v avtošolo, kjer naleti na zadržanega učitelja z neprožnimi učnimi metodami. Poleg tega se Poppy vpiše še na tečaj flamenca, kjer strastna španska učiteljica spreobrača zategnjene Britance. Poleg vseh teh dejavnosti se še romantično zaplete s socialnim delavcem Timom, kar pa ni všeč njenemu učitelju v avtošoli.

Razposajena komedija, ki na svet pogleda skozi optimistične oči svobodomiselne londonske učiteljice in prikaže celo paleto različnih učnih metod, obenem pa se resno sprašuje, kaj pravzaprav pomeni biti srečen.

zanimivosti
Kar-brez-skrbi, najnovejši film Mikea Leigha, je posnet na soroden način kot ostali režiserjevi filmi; način, ki obenem predstavlja njegov unikaten avtorski podpis in razlog, da igrani prizori spominjajo na neolepšane rezine življenja, ne pa na skrbno skonstruirane in dirigirane poustvaritve. Leigh namreč na podlagi ohlapno napisanega scenarija pred snemanjem ure in ure vadi in improvizira s svojimi skrbno izbranimi igralci. Na podlagi teh srečanj se ne izoblikujejo le končne verzije dialogov, pisane na kožo posameznim igralcem, temveč je igralcem dopuščeno, celo naročeno, naj v celoti sami oblikujejo značaje svojih likov. Tudi zavoljo tega Leigh v Angliji med igralci velja za enega najbolj zaželenih režiserjev, saj je s svojim svobodomiselnim načinom dela iz vsakega sposoben potegniti najboljše. Oprijemljiv rezultat tega procesa je tudi srebrni medved, ki ga je za najboljšo žensko vlogo v Berlinu prejela Sally Hawkins. Da bi se sproščeno vzdušje ohranilo tudi na snemanju, kjer je čas denar in prostor za improvizacijo omejen, Leigh praviloma dela z eno in isto filmsko ekipo, razširjeno družino britanskih veteranov, med katerimi gre izpostaviti direktorja fotografije, legendarnega Dicka Popea, ki z režiserjem dela že dve desetletji. Identično kilometrino si Leigh deli s svojim producentom, Simonom Channingom Williamsom, ki očitno razume in z veseljem streže »muham« svojega avtorja.

iz prve roke
»Mislim, da lahko vsakdo potegne nekaj zase iz filma Kar-brez-skrbi. Pravzaprav mislim, da lahko vsakdo potegne nekaj zase iz vseh mojih filmov. Snemanje filmov je namreč zame sprehajanje po svetu in opazovanje življenja. In upam, da vsi moji filmi nudijo priložnost, da se seznanimo z določenim segmentom življenja. V najnovejšem filmu gledalce še posebej prosim za razmislek o pojmih poučevanja in učenja. V filmu imamo namreč opravka z žensko, ki je odlična učiteljica. Stanovanje si deli z drugo učiteljico. Obe imata odlično ravnateljico. Potem v filmu nastopi inštruktor vožnje, ki je najslabši možen učitelj, kakršnega si lahko predstavljate. O poučevanju nima pojma. Njegova glava je polna idej, o katerih pompozno razlaga, učiti pa preprosto ne zna. Seveda se film ne ukvarja samo s tem, govori o marsičem in mislim, da bo v njem vsakdo našel nekaj zase.«
Mike Leigh, režiser in scenarist

»Začeli smo od nič, brez scenarija, brez izdelanih likov. Bilo je sijajno in obenem zastrašujoče. Najprej sem mislila, da je strah samo mene, vendar je moralo biti strah tudi Mikea, njega celo še tisočkrat bolj. Bolj pomembna od strahu je bila vendarle neverjetna kreativnost, ki je prežemala celoten proces priprave na snemanje. Vse ideje, ki so se pojavile, smo razvijali zares počasi in temeljito. Zato so bile vaje tako dolgotrajne, vendar nikoli dolgočasne, saj je štela vsaka minuta.«
Sally Hawkins, glavna igralka

portret avtorja: režiserja in scenarista
Mike Leigh, letnik 1943, je britanski dramatik, scenarist in režiser, ki slovi kot eden najbolj talentiranih režiserjev za delo z igralci. Njegova dela zaznamuje tudi družbena kritičnost in nagnjenost k portretiranju vsakodnevnih težav slehernikov, zaradi česar Leigha pogosto primerjajo s še enim velikanom britanske kinematografije, Kenom Loachom. Za razliko od Loacha Leigh slovi po tem, da filme začne snemati brez scenarija oziroma vsaj brez natančno izpisanih dialogov in izdelanih filmskih likov, saj vznik teh temeljnih sestavin narativnega kina prepušča procesu sodelovanja z igralci in improvizaciji. Posledično njegove navidez klasično režirane filme prežema občutek zračnosti, spontanosti in nepredvidljivosti, kakršen sicer zaznamuje dokumentarne filme. Za svoja dela je Leigh prejel že praktično vse največje filmske nagrade, od zlate palme do zlatega leva, dvakrat pa je bil tudi nominiran za oskarja. Večino njegovih filmov smo lahko gledali tudi na domačih platnih v redni distribuciji.

Filmografija (izbor):
2008 Kar brez skrbi (Happy-Go-Lucky)
2004 Vera Drake
2002 Vse ali nič (All or Nothing)
1999 Narobe svet (Topsy-Turvy)
1997 Karieristki (Career Girls)
1996 Skrivnosti in laži (Secrets and Lies)
1993 Goli (Naked)
1990 Življenje je sladko (Life Is Sweet)
1988 High Hopes
1983 Meantime
1977 Abigail’s Party (BBC nadaljevanka)

kritike
»Če se premisa zgodbe zdi preohlapna, da bi nosila celovečerni film, Leigh in njegova močna igralska zasedba na čelu s Sally Hawkins vseeno ustvarijo inteligenten in povsem verjeten portret sodobnega življenja mladih londonskih delavcev. In to je prava moč tega filma.«
Richard Phillips, Ismet Redžović, World Socialist Web Site

»To je najbolj smešen filma Mikea Leigha vse od njegovega Življenje je sladko. Seveda Leigh še ni posnel filma, ki bi bil samo oziroma v celoti smešen. Tudi Kar brez skrbi tako vsebuje prizore, ki so daleč od smešnega. Nekje spodaj nenehno tli nekaj čudnega. Za filme Mikea Leigha se zdi, da se razpletajo sami od sebe, spontano; avtor ima določeno vizijo o svojih likih, ki jo razkriva postopoma. In skoraj vedno mu uspe postreči z izjemnimi igralskimi dosežki. Deloma zato, ker v svoje vloge zaseda igralce in ne zvezdnikov, deloma pa zato, ker z igralci tedne in tedne vadi, brusi dialoge, si izmišlja stranske zgodbe, brska za predzgodbami svojih likov in ugiba, kako se bodo zgodbe nadaljevale, ko se film zaključi.«
Roger Ebert, Chicago Sun-Times

»Ko govorimo o filmskih mojstrovinah, običajno pomislimo na epska dela, ki nas presunejo s svojo veličino. Pomislimo na filme, ki se rojevajo iz velikih ambicij in še večjih proračunov. Vendar je potrebno več od ambicije in več od denarja, da se posname intimna mojstrovina, kakršna je Kar brez skrbi Mikea Leigha, dozdevno tako lahkoten film, da so potrebne ure (celo dnevi), da bi doumeli, kako globok in večplasten je ta film. Kar brez skrbi je posnet v režiserjevem značilnem slogu – namesto vdanega sledenja scenariju so igralci svoje like razvili na podlagi seans improviziranja – film posledično nima zapleta v klasičnem pomenu besede. Zgodba, kolikor lahko o njej govorimo, je tako posledica naše vedno globlje povezave z glavno junakinjo, neumorno optimistično osnovnošolsko učiteljico Poppy (Sally Hawkins), katere vedrost pa ni način skrivanja pred kaotičnim in občasno sovražnim svetom, temveč njeno sredstvo soočanja s tem svetom. Leigh si tako že v začetku zada navidez nemogočo, na neuspeh obsojeno nalogo: Kdo neki hoče gledati filme o srečnih ljudeh? Dramatična napetost se vendar poraja iz nesreče, stresa in zmede. Vendar Leigh in njegovi igralci delajo skrivnostne čarovnije. To je film o spopadanju z tegobami vsakdana in čudežnem iztiskanju glasbe iz tega vsakdana.«
Stephanie Zacharek, Salon.com

»Mike Leigh in glavna igralka Sally Hawkins triumfirata v njegovem najnovejšem filmu, portretu neuničljivega optimizma, ki presega sentimentalnost in klišeje. Kar brez skrbi je tako smešen, resen, poživljajoč in izvrstno odigran kot katerikoli drug film Mikea Leigha, vendar za nameček premore še lahkotnost pristopa, kakršno je Leigh poprej izkazal samo v svojem muzikalu Narobe svet.«
Philip French, The Guardian

»Ljubitelji filmov, bralci romanov, televizijski gledalci in kulturni potrošniki na splošno so dandanes nenehno na preži za sledmi ironije; pripovedovalci vseh vrst namreč veljajo za tako verodostojne kot krušni oče, ki prek televizije sporoča svoji petnajstletni pastorki, naj se vrne domov. Ko ironija tako nenadoma umanjka ali je izbrisana, se kot naravna reakcija na to pojavi sumničavost. Tako vam je odpuščeno, če predpostavljate, da je naslov najnovejšega filma Mikea Leigha zanesljivo mišljen ironično. Kar brez skrbi? To frazo je težko že izgovoriti naglas brez sarkazma v glasu. Navsezadnje bil Vera Drake, predzadnji film Mikea Leigha, moreča in mračna mojstrovina, naslovi njegovih filmov, kakršen je na primer Življenje je sladko, pa so navzlic prvinam ljubkosti in sreče naznanjali ironijo na določeni stopnji. Vendar ne v primeru tega filma. Prvih dvajset minut ali pa kar celoten film lahko prebijete v stanju neznosne napetosti. Kdaj bo razkrita grozna skrivnost glavne junakinje? Kdaj se bo njen nasmejani obraz spačil? Kdaj se bo razgalila kot mazohistka, kleptomanka, nacistka ali navadna rit?«
Peter Bradshaw, Observer

»Kar brez skrbi, najbolj zadovoljiv film Mikea Leigha v zadnjem času, je istočasno pronicljiva diagnoza stanja nacije in prostrana karakterna študija ženske, ki jo definira njena nepremagljivo optimistična narava in nagonska nagnjenost, da v drugih ljudeh vidi najboljše.«
Neil Young, Jigsawlounge.com

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.