Danes je blagajna odprta od 09:00 do 21:30 (odpre se čez 02:34).
Na rednem sporedu od 8. septembra 2011

Kako sem preživel to poletje Kak ja provjol etim letom

Aleksej Popogrebski / Rusija / 2010 / 124 min / ruščina

V psihološkem trilerju, umeščenem v ledeno puščavo ruske Arktike, silovito trčita dve generaciji in dva intimna, nasprotujoča si pogleda na prostor in čas, na izolacijo in preživetje. Prosta priredba dnevniških zapisov arktičnega raziskovalca N. V. Pinegina iz leta 1912.  

režija Aleksej Popogrebski , scenarij Aleksej Popogrebski, fotografija Pavel Kostomarov , montaža Ivan Lebedev , glasba Dimitrij Kathanov, produkcija Roman Borisevič, Aleksander Kušajev, Sergej Člijanc, igrajo Grigorij Dobrigin, Sergej Puskepalis, Igor Černevič (glas), distribucija v Sloveniji Demiurg

festivali, nagrade Berlin 2010 (najboljša igralca, izjemen umetniški dosežek), Wiesbaden – GoEast 2010 (nagrada FIPRESCI), Karlovi Vari 2010

IMDb

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

zgodba
Nekoč pomembna raziskovalna postaja v arktičnem polarnem krogu je zdaj skoraj povsem opuščena. V njej živita le Sergej, izkušeni meteorolog, ki je tu preživel že vrsto let, ter mladi Pavel, ki je prišel nedavno, z željo po potešitvi pustolovskega duha. Kmalu naj bi ponju prišla ladja, da ju odpelje domov. Sergej nanjo komaj čaka, saj bi se rad čim prej vrnil k ženi in otroku. Nekega dne, ko se odpravi na ribarjenje, se oglasi radijska postaja. Sporočilo, ki prinaša tragično novico, sprejme Pavel. Od takrat si tudi sam želi le eno – da bi se na obzorju čim prej pokazala ladja in ga razrešila dolžnosti, da Sergeju preda sporočilo. A kmalu zatem Sergej in Pavel prejmeta novo sporočilo – na ladjo bosta čakala še celo leto …

V psihološkem trilerju, umeščenem v ledeno puščavo ruske Arktike, silovito trčita dve generaciji in dva intimna, nasprotujoča si pogleda na prostor in čas, na izolacijo in preživetje. Prosta priredba dnevniških zapisov arktičnega raziskovalca N. V. Pinegina iz leta 1912.

iz prve roke
»Sam sem bil mestni otrok; ko sem bil star kakšnih 14 let, sem po naključju naletel na dnevniške zapise Pinegina, ki je leta 1912 sodeloval pri Sedovovi tragični odpravi na Severni tečaj. Odpravo so pripravili v naglici, in ko je njihova ladja obtičala v neskončnem ledu, tisoč milj od cilja in najbližje civilizacije, je vodja odprave z mirnim glasom sporočil: ‘Torej bomo tukaj preživeli to zimo.’ (Na koncu sta bili to dve zimi za posadko in večnost za Sedova. To je bil čas, preden so radio, reševalne akcije s helikopterji in GPS postali potrošniške dobrine). Takrat mi je ‘zima’ minevala kot polovica življenja. Pogosto mi še vedno. Odkar sem prebral te zapise, pa občudujem zmožnost človekovega soočenja z realnostjo časa in prostora, ki je tako drastično drugačna od naših ustaljenih razsežnosti, od merila ur in minut, blokov in avtobusnih postaj. Film je v osnovi zgodba o dveh osebnih (in nezdružljivih) pogledih na prostor in čas. Ker smo vsi mestni ljudje, pripovedujemo to zgodbo iz perspektive mlajšega protagonista, čigar življenjska izkušnja nam je veliko bližja. Vendar pa smo se hoteli pri snemanju tega filma podvreči naravi skrajnega severa, se odreči rigidnim, vnaprej zamišljenim konceptom ter z odprtostjo in skrbno pozornostjo sprejemati vse, kar nam lahko ta ekosistem ponudi. In ponudil nam je ogromno.«
– Aleksej Popogrebski, režiser in scenarist

portret avtorja
Aleksej Popogrebski (rojen leta 1972 v Moskvi), sin scenarista Pjotra Popogrebskega, diplomira iz psihologije na Moskovski državni univerzi. Leta 1994 s prijateljem Borisom Hlebnikovom, takrat študentom filmske teorije na Vseruskem državnem inštitutu za kinematografijo (VGIK), posnameta dva kratka filma, v letu 2003 pa še skupni celovečerni prvenec Pot v Koktebel (Koktebel), v produkciji Romana Boriseviča. Film se predstavi na številnih mednarodnih festivalih (med drugim v Berlinu, leta 2004 pa smo si ga lahko ogledali tudi na ljubljanskem Liffu) ter prejme vrsto nagrad (med njimi nagrado mednarodnih kritikov FIPRESCI v Cannesu leta 2004). Od prvenca dalje ustvarjata režiserja samostojno, vedno pa v sodelovanju s producentom Borisevičem in produkcijsko hišo Koktebel. Popogrebski leta 2006 posname samostojni prvenec Prostie vešči, ki prejme nagrado za najboljšega igralca ter nagradi ekumenske žirije in žirije kritikov v Karlovih Varih, nagrado za najboljši film na festivalu Premiers Plans v francoskem Angersu ter zlatega orla ruske filmske akademije za najboljši scenarij. Kako sem preživel to poletje je avtorjev tretji celovečerni igrani film.

kritike
»Po odličnem prvencu Pot v Koktebel, v katerem se je osredotočil na razmerje med očetom in sinom, se Popogrebski tudi tokrat vrača k preiskovanju dinamike in vzgibov, ki opredeljujejo in vodijo razmerje dveh oseb. A tokrat sta to tujca, osebi, ki se po spletu okoliščin znajdeta na isti meteorološki postaji v arktičnem krogu. In prav ta dva momenta – dejstvo, da se osebi ne poznata, da so jima njuni vzgibi skrivnost, ter veličastno arktično okolje, ki določa tempo njunega razmerja – je Popogrebski odlično izkoristil v tej atmosferski drami, ki se v nekem trenutku prevesi v psihološko srhljivko.«
– Denis Valič, Pogledi

 »Precej klišejsko se sliši, če rečemo, da je glavna zvezda pokrajina, a v filmu Kako sem preživel to poletje tega ne moremo zanikati … Vendar ima narava v tej izjemni drami Alekseja Popogrebskega še dva sijajna, presunljiva soigralca. /…/ Zgodbo, prežeto s pomeni, lahko beremo kot brutalno zgodbo o odraščanju, v kateri predstavljata moška surogatno dvojico oče-sin; kot kvazireligiozno preizkušnjo, ko se mora mladi Pavel prebiti skozi pekel na zemlji, da bi se odkupil; ali pa kot epopejo norosti in naravnih sil v stilu Kralja Leara. /…/ Vendar film deluje hkrati kot neverjetna in napeta pripoved o nadčloveški vzdržljivosti. Igra med moškima – na oba naletimo v klavstrofobičnem bližnjem posnetku – nas zgrabi psihološko in ne izpusti.«
– Jonathan Romney, Screen International

»Veličastna drama … se začne s skoraj negibnim tempom in preraste v triler kipeče napetosti, ne da bi se kadarkoli zatekla k cenenim žanrskim trikom. Še več, v filmu ne najdemo nikakršne kvazispiritualistične navlake in obskurantske simbolike, ki pesti toliko ruske art house produkcije. Film je preprosto sijajna študija človekove krhkosti in ranljivosti. /…/ Odlične digitalne fotografije Pavla Kostomarova praktično ne gre razpoznati od posnetkov s filmsko kamero. Visoko-resolucijski format se izkaže kot popoln medij za snemanje teksture peščene prsti arktičnega otoka, okrvavljenega mesa ulovljene postrvi in od vremena preperele kože obeh mož. Sekvenčni time-lapse posnetki ujamejo čarobnost naravnega ognjemeta spreminjajoče se svetlobe in vremenskih sprememb, zvok in glasba pa ves čas ustvarjata svojo lastno, unikatno pokrajino.«
– Leslie Felperin, Variety 

»Izjemno atmosferičen, napet in pretresljiv … Film surove lepote.«
– Stephen Holden, The New York Times

»Silovit film razpoloženja in suspenza, umeščen na arktično meteorološko postajo.«
– Nigel Andrews, Financial Times

»Sijajno odigrana in dinamično inscenirana študija človeške narave pod pritiskom.«
– mednarodna žirija festivala v Chicagu 2010

»Človek je majhen, narava pa glavna protagonistka filma. Je sila ki ji je brezpogojno podrejen. Razberemo torej sporočilo. Vsak se mora zanašati na svojo notranjo moč in hkrati sprejeti lastno majhnost. Sergej se v svojem položaju zanaša na svoj notranji mir. V rutinah in lepotah tega vsakdana je utrdil svoj jaz, postal mojster. Njegov mlajši kolega pa se s svojo izgubljenostjo šele sooča. V navalu panike, ki jo doživi, se v njem paradoksno zgodi preobrazba. Pavel se prelevi in začne sprejemati odgovornost za svoje odločitve. Film je dobro skomponirana drama o preživetju, o premagovanju senc in strahov. Čeprav dramaturška napetost mestoma popusti, prepričljivo odpira bivanjska vprašanja in med drugim sporoča, da je razkol med generacijami premostljiv.«
– Tesa Drev, RA Slovenija

»Aleksej Popogrebski je s svojim drugim solo filmom in prvem samostojnem projektu Prostie vešči (Simple Things, 2007), komedij o nezadovoljnem anestezistu, ki ga ostarela igralska zvezda nagovarja k asistenci pri samomoru) potrdil status enega najbolj zanimivih in hkrati ne bolestno  hermetičnih ruskih avtorjev mlajše generacije. Njegov zadnji film Kako sem preživel to poletje se kljub težki temi uspe izogniti tako  pretencioznemu intelektualiziranju kot žanrskim klišejem – ni ravno triler, čeprav je poln suspenza, in je psihološka drama, čeprav ne pametuje na temo človeških psihopatologij. /…/ Film  funkcionira na treh ravneh – osebni, družbeni in univerzalni. V prvi vrsti gre za spopad dveh pogledov na svet, dveh značajev, dveh različnih senzibilitet, ki sta primorani sobivati v  popolni osami, v življenje ogrožajoči izolaciji, ki spreminja stanje zavesti. Videti je, kot bi se Sergej in Pavel znašla v nekakšni ruski različici Golega otoka. Le da je tu prostora samo za dva, ki si morata zato biti vse, in prijatelja in sovražnika, da namesto pripeke kožo žge strupen mraz in da na pr ostovoljna jetnika ne preži kakšen skisan general, ampak kruta, divja narava, ki zahteva spoštovanje in brezpogojno podreditev.«
– Špela Barlič, Ekran

»Glavna tema filma je neskladje med generacijama, s kritičnim pogledom na mlajšega Pavla in njegovo nesposobnostjo spopadanja s težavnimi okoliščinami, ki ga vodi iz ene smrtne nevarnosti v drugo. Oba igralca sta izjemna, predvsem navduši Dobrigin, ki spominja na Jamesa Franca. Kljub počasni kameri, ki v dolgih, prekrasnih kadrih lebdi nad umirjeno pokrajino, jima uspe ustvariti tako ostro napetost, da gledalec niti za minuto ne pomisli na dolžino filma.«
– Igor Harb, Vikend

Kako sem preživel letošnje poletje

Letošnje poletje
sem pisal zgodbe
o Piranu.

Sartre je zapisal,
pri nas doma
nismo opravljali,

samo z žalostjo,
smo ugotavljali
slabost

tega ali
onega
karakterja.

Pirančani,
ob sončnem zatonu
kleče molijo,

da jih ne bi
omenil
v knjigi.

Človeška krhkost
je Bogu
nedoumljiva.
– Igor Bizjan

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Cinemini: Igramo se Cinemini: Igramo se

razno

sobota, 25. 09. 2021 / 10:00 / Dvorana

Igramo se na trgu, igramo se z mucko, igramo se z gumbi, igramo se akrobacije! Pridi se igrat še ti, nam se že mudi! Program kratkih filmov s projekta Cinemini Europe.

Kinobalon / Bobri

Zverinice iz gozda Hokipoki Dyrene i Hakkebakkeskogen

Rasmus A. Sivertsen

sobota, 25. 09. 2021 / 13:45 / Dvorana

Lutkovni muzikal ali basen, ki nas nostalgično spomni na Zverinice iz Rezije.

Kinobalon / Bobri

Moj brat lovi dinozavre Mio Fratello Rincorre i Dinosauri

Stefano Cipani

sobota, 25. 09. 2021 / 16:00 / Dvorana

Ganljiv in obenem humoren film o najstniških tegobah, sprejemanju drugačnega in lastnega je posnet po resnični zgodbi ter istoimenski knjigi Giacoma Mazzariola, mladi iz kar 32 držav pa so mu podelili Evropsko nagrado mladega filmskega občinstva.