zgodba
Trije brezdomci, brata Petja in Vasja (igrata ju brata Oleg, 6 let, in Evgenij Ryba, 10 let, iz Ukrajine) ter njun prijatelj Lyapa (Akhmed Sardalov), se odločijo za pobeg iz Rusije na Poljsko. Film prikazuje njihovo pot do meje, prestop in okoliščine, v katerih se znajdejo v obljubljeni deželi. Otroci verjamejo, da bodo na Poljskem živeli bolje in da se bodo vrnili v domovino kot kralji. Resnica pa je podobna resnici premnogih imigrantov, ki namesto paradiža doživijo trden pristanek in vrnitev v domovino. Meja med starim in novim svetom, v katerega skušajo pribežati, je železna, čeprav o njej sanjajo kot o mehkem prehodu iz realnega v čudežni svet. Potovanje pa ni zgolj prikaz lačnih in obupanih otrok, ki si želijo boljšega življenja, je tudi prava otroška dogodivščina, vredna Huckleberryja Finna, ki ji ne manjka humorja, igrivosti in lepote.
iz prve roke
»Pravijo, da je zgodba resnična. Ne vem, ali sta bila dva fanta ali so bili trije. Ne vem, če so bili bratje. Ne vem, ali so bežali prvič ali so poskušali že prej. Ne vem, kaj se jim je pripetilo na poti. Vse, kar vem, je, da so želeli spremeniti svoja življenja. Vem, da so dobri in slabi ljudje povsod in da ima pogosto ravno naključje bistveni vpliv na naša življenja. Vem, da mnogi izmed nas upamo, da je tam nekje prostor, ki je drugačen, boljši in lepši. Kjerkoli že je … Prav tako vem, da dokler sanjamo in verujemo, dokler obdržimo upanje za nemogoče, najdemo smisel v vsem, kar nas obdaja; zmoremo se vsaj malce dvigniti nad tla, nad vse, kar je običajno, žalostno in včasih zgolj dolgočasno.
V zgodbi o malih ubežnikih me je očarala njihova izredna pripravljenost zbežati pred pomanjkanjem življenja in eksistence. Lakota po boljšem, humanem življenju je presunljiva, saj nimajo zagotovila, da se bodo v njem tudi znašli. Od kod jim takšna odločnost? Koliko poguma in moči zahteva? Mar niso mali veliki heroji zlobnega časa, v katerem živimo?«
– Dorota Kędzierzawska, režiserka
portret avtorice
Dorota Kędzierzawska (1957) je študirala na Oddelku za kulturne študije na Univerzi v Lodžu, režijo na moskovski WGIK ter film in gledališče na Poljski filmski šoli v Lodžu. Tudi v svojih prejšnjih filmih se je ukvarjala s sorodnimi tematikami deprivilegiranih otrok (Crows, Devils, Devils).
filmografija
– Koniec swiata (The End of the World, 1988)
– Diably diably (Devils Devils, 1991)
– Wrony (Crows, 1994)
– Nic (Nothing, 1998)
– Jestem (I am, 2005)
– Pora umierać (Time to Die, 2007)
– Jutri bo bolje (Jutro będzie lepiej, Tomorrow Will Be Better, 2010)
kritike
»Naivni in nagajivi, z majhnimi tatvinami na poti, nosijo preproste sanje, da bi našli novo življenje; verjamejo, da jim bo prečkanje meje – fizične in metaforične – omogočilo doseči vse, kar jim manjka … hrane, ljubezni in upanja. Jutri bo bolje je nedvomno eleganten film, ki mora biti predstavljen na festivalih, posebej tistih, ki nagovarjajo mlado občinstvo.«
– Mark Adams, Screendaily
»Presunljivo ljubek in poetičen film z globoko sočutnostjo do svojih junakov, poln dih jemajočih trenutkov.«
– Charlie Cockey, Cinequest 21
o Mestu žensk
17. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk
Od 5. do 15. oktobra 2011
Organizacija: Društvo za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk
Letošnja že 17. izdaja festivala se predstavlja z naslovom Abrakadabra. Na pol odmaknjeni od resničnosti v kateri se je znašel svet bomo skozi skrivnostnost, iluzije, obrede in čisto domišljijo pogledali na družbene, politične in individualne transformacije. Te se bodo v delih umetnic tematizirale skozi širšo družbeno perspektivo, kot območja v katera se ljudje zatekajo v času stiske.
Na Mestu žensk priporočamo za otroke tudi:
Mit in infrastruktura (Myth and Infrastructure) / Solo video performans in inštalacija , 2010 / 20’
Miwa Matreyek ustvarja animacijske kratke filme in poskuša integrirati animacije z živimi performansi, inštalacijami in projekcijami. Zanima jo kako se animacija, telo in prostor transformirajo, kadar delujejo skupaj.
V predstavi Mit in infrastruktura se sprehaja med projekcijami, njena senca pa postane integralni del projecirane animacije. Gre za magičen spoj tehnologije in človeškega telesa. V tej dvajset minutni kreaciji, polni mitoloških podob, se njeno telo zaziblje v sanjskem oceanu in skloni tako, da na njenem hrbtu animacija pričara rajski otok, okoli katerega plavajo ribe in iz katerega srnjaki skačejo v morje;od nekje se pojavi majcena človeška figurica, ki spleza v njena usta, na otoku pa divji lokostrelec zaneti taborniški ogenj….
Predstve so na ogled v Gledališču Glej v sredo 12.10., ob 18.00, 19.00, 20.00h; četrtek 13.10., ob 18.00, 19.00h; petek 14.10. ob 19.00, 20.00h