»Jaz ne živim tukaj, zgolj gledam druge, kako živijo /…/ Vidim ljudi, kako se smejijo, in ne morem jih razumeti,« pravi Jean Gentil, haitijski profesor francoščine, ki tava po Dominikanski republiki in išče svoje mesto pod soncem. Mehiško-dominikanski avtorski tandem mu je sledil na tej predvsem duševni poti in tako ustvaril ganljiv film, ki s svojim skorajda neorealističnim pristopom lebdi na meji med fikcijo in dokumentarnostjo ter tako rodi predvsem poetično-meditativno odisejado.
»Svoje projekte sva vedno zasnovala na ljudeh, ki jih poznava, ki se naju dotaknejo in naju nekako spodbujajo k razmisleku.«
Če sta bila v njunem celovečernem prvencu Cocochi to predvsem brata iz mehiškega plemena Raramuri, ki se na poti v sosednjo vas izgubita in najdeta, gre v Jeanu Gentilu za posameznika, ki ostaja večno izgubljen.
Nekonvencionalna »potovalna filma« druži še vrsta značilnosti. Potrpežljiva raba kamere z dolgimi kadri prazne krajine ustvarja atmosfersko ogrodje, ki lovi impulze za duševne spremembe likov. Izjemen posluh za režijo neprofesionalnih igralcev in spoštovanje do tuje zgodbe je moč začutiti že pri rabi kamere, ki se vselej nevsiljivo, počasi približuje likom. Eliptična naracija z minimalno rabo dialogov pa odpira prostore interpretacije in obenem omogoča univerzalizacijo Jeanovega občutka, ki se odteguje konkretnim okoliščinam.
Raba fotografije poleg panoram okolja, ki jemljejo dih, s spretno rabo chiaro-scura in poudarkom na temnih kadrih slika razpoloženje moža na robu eksistencialnega zloma. Številni subjektivni kadri prinašajo Jeanov obupani pogled na radostno okolje; raba kontraplanov pa ustvari okolico, ki na trenutke vsiljivo pogleda nazaj.
Igra pogledov prepričljivo ustvarja klavstrofobični občutek tesnobe, soroden gnusu, ki navdaja like Sartrovih romanov ob izkustvu lastne svobode in trku ob omejitve zunanjega sveta. Jeanove tožbe Bogu v nadvse redkih verbalnih sekvencah pa ga z globino njegovega trpljenja spreminjajo v sodobnega Joba.
»Odločila sva se posvetiti ideji potovanja iz mesta na deželo, iskanja kraja, kamor lahko pripadamo, kraja, kjer slišijo tvoj glas.«
– Laura A. Guzmán, Israel Cárdenas
Laura Amelia Guzmán in Israel Cárdenas Ramírez
Dominikanska režiserka in mehiški režiser po poroki ne delita le življenja, temveč tudi delo in umetniško ustvarjanje. Pod okriljem produkcijske hiše Aurora Dominicana, ki jo vodita od ustanovitve, sta v soavtorstvu scenarija, režije, fotografije in produkcije