Jakob živi v mestu in sanja o tem, da bi postal arhitekt kot njegov vedno zaposleni očka. Kadar je očka v službi, Jakob ure in ure riše stavbe in sanjari. Nekoč pa očka odide na daljšo službeno pot in Jakob se mora za ves teden preseliti v zgodovinsko četrt Rige, ki ji pravijo Maskačka, k ukazovalni sestrični Mimi in njenemu očetu Orlu, nekdanjemu piratu. Ko prispe tja, se razve, da hočejo pohlepni poslovneži tamkajšnji park pozidati z novimi nebotičniki. Jakob in Mimi se odločita, da bosta to preprečila. In kot se izkaže, lahko to storita samo s pomočjo tropa tam živečih psov … ki govorijo!
»Med pisanjem scenarija smo se veliko pogovarjali [o samohranilcih]. To vprašanje izvira iz knjige – tudi v njej nastopata dva očeta in ni pojasnjeno, kje sta materi. Odločili smo se, da idejo ohranimo, saj nam je bila všeč. Pred desetimi leti sem začel razmišljati o družini kot instituciji, potem pa sem srečeval očete, ki svoje otroke vzgajajo sami. Presenetilo me je. Zdeli so se mi neverjetno močni in mogoče sem prav zato hotel to v filmu obdržati. Tudi tukaj ničesar ne pojasnjujemo, a če bi nas kdo naravnost vprašal, bi na primer rekli, da je Jakobova mama še vedno z njegovim očetom, vendar trenutno študira v Ameriki. Tu in tam navržemo kakšno informacijo, iz teh podatkov pa si lahko nato sestaviš svojo zgodbo. Tako film veliko manj obremeniš, kot če mu dodaš prizor z obiskom pokopališča.
Seveda nikogar ne prepričujemo, naj dovoli, da njegovi otroci norijo vsepovsod brez nadzora [smeh]. A ko si otrok, je lepo, če greš lahko kdaj pa kdaj ven, da ne sediš ves čas pred zaslonom. Da lahko počneš nekaj, kar ni bilo načrtovano že več tednov vnaprej, da se preprosto pogovarjaš z ljudmi. Mislim, da je to pomembno. Zato smo v filmu hoteli ustvariti vesolje, kjer se počutiš varno in prijetno. Mogoče tudi malo nostalgično.«
– Edmunds Jansons