»Včasih, ko stojiš na robu otoka, lahko vidiš tako daleč, da zagledaš sebe v hrbet.«
– Mate Dolenc
Učiteljica joge Lada in ladijski kuhar Lucio ustanavljata mestni odbor, da bi otoku priskrbela pravni status in ga tako zaščitila pred agresivno turistično industrijo. Ta hoče Biševu vzeti staro šolo ter jo preurediti v turistični center z multimedijskimi prezentacijami in zasloni na dotik.
Mate Dolenc je Biševu in Jadranu posvetil kar osem knjig. Z režiserjem Miho Čelarjem sta pozimi 2017/2018 z majhno filmsko ekipo sledila boju Biševljanov in ga v živo predstavila na spletni strani www.iOtok.eu. Razplet zgodbe zdaj prinaša dokumentarni film.
Ob novembrski premieri v Cankarjevem domu je pri založbi Beletrina izšla tudi knjiga Mateta Dolenca Kako dolg je čas.
kritike
»Biševo izgleda utopično (tu bi lahko posneli vse filme tega sveta!), a obenem distopično. Kar pa je logično – srce utopij je distopično. »Želje po otoku nimajo otočani, temveč jo imamo mi, kontinentalci,« slišimo. In Biševo je utopično prav zato, ker je distopično, ali bolje rečeno – ta otoček je rajski prav zato, ker je tako daleč, ker je bogu za hrbtom, ker ne morejo vsi tja. A tudi ti, ki tam živijo, potrebujejo veliko ritualov, da sploh preživijo. Tale čudovito posneti doku jih kaže pri vsakdanjih opravkih – pri okopavanju trt, peki hobotnice, gledanju televizije, zapisovanju vtisov, ubijanju morske kače, ki izgleda kot morski zmaj, koledovanju ipd., toda nobenega dvoma ni, da so vsi ti opravki tako ritualizirani in mitizirani, da Biševljane držijo pri življenju. Brez teh ritualov, ki imajo težo prihoda ladje (in novic), bi se odselili – ali pa skočili v prepad. Kot pravi nekdo: »Vse gre svojo pot.«« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Čelar skozi inovativni dokumentarni projekt na otok pogleda z etnografskega (gledalci spoznamo vrsto običajev in vsakdanje otoško življenje skupnosti na robu izumrtja), ekološkega (poleg agresivnega turizma otok pestijo tudi druge sodobne bolezni jadranskih obal, kot so izropano morje in nasmetene plaže), predvsem pa z aktivističnega vidika. Avtor se namreč jasno postavlja na stran domačinov, čeprav tega nikoli ne ubesedi. Aktivistični naboj da pripovedi dramaturški lok, ki se nazadnje izteče v klavrn epilog – projekt, ki se je rodil iz želje pomagati otoku in njegovim čuvarjem, pred našimi očmi postaja njegov labodji spev.«
– Špela Barlič, Dnevnik