zgodba
Film je posnet po resničnih dogodkih. Švedska, leto 1988. Nekega toplega, poletnega večera mlad finski par v majhni vasici na severu Švedske ukrade kolo. A čeprav gre za preprost, skoraj vsakdanji zločin, ima kraja smrtonosne posledice: umor mlade družine. Film portretira odnos med dominantnim Jarijem, Il Capitanom, in njegovim dekletom Minno, ki prerašča v vse večjo medsebojno odvisnost.
Režiser Jan Troell je zaradi kontroverznega filma, posnetega po resničnem dogodku, brutalnem umoru švedske družine, od katerega je v času snemanja preteklo le nekaj let, naletel na oster odziv in kritiko medijev.
portret režiserja
Jan Troell (rojen leta 1931) se začne že v rosni mladosti zanimati za film in fotografijo. Leta 1962 sodeluje z Bojem Widerbergom pri kratkometražcu Pojken och draken, leto kasneje pa kot direktor fotografije pri režiserjevem celovečernem prvencu Barnvagnen. Pod vse svoje filme se z redkimi izjemami podpiše tudi kot direktor fotografije in montažer. Kot eden redkih švedskih režiserjev prejme povabilo k snemanju filma v Hollywoodu, produkcije Warner Brothers Zandy’s Bride (1974) z Genom Hackmanom in Liv Ullman v glavnih vlogah. Pri naslednji ameriški produkciji, filmu Hurricane (1979) z Mio Farrow, Jasonom Robardsom in Maxom von Sydowom, sodeluje Troell z rojakom, direktorjem fotografije Svenom Nykvistom. Film Utvandrarna (1971) mu je prinesel nominacijo za oskarja v kategoriji najboljši režiser. Za svoje delo je prejel številne nagrade Guldbagge ali »zlati hrošč« (švedski oskar): Il Capitano (1991, najboljši film), Hamsun (1996, najboljši film, scenarij (Enquist), igralec in igralka), Så vit som en snö (2001, najboljši film, režija in fotografija). Dobitnik švedskega oskarja za najboljši film, Troellov Večni trenutki Marie Larssons (2008, Maria Larssons eviga ögonblick), je bil leta 2009 tudi švedski kandidat za tujejezičnega oskarja, kot najboljši tujejezični film pa je bil nominiran za nagrado zlati globus.
o filmu in režiserju
»Kot triler-melodrama deluje z enako močjo kot Bonnie in Clyde.«
The Hollywood Reporter
»Izvabil bo veliko zanimanja mednarodnega občinstva.«
Variety
»’Sva zadnja dinozavra švedskega filma,’ je Ingmar Bergman leta 1983 potožil Janu Troellu. Takrat še nobeden od njiju ni veljal za starešino – Bergman jih je imel petinšestdeset, Troell pa komaj dvainpetdeset –, oba pa sta že dovolj dolgo živela in ustvarjala, da sta se čutila nekam odtujena od lastne stroke. In ta dva velikana švedske kinematografije, kot ju pogosto imenujejo, imata še veliko skupnega. Oba sta zagrizeno neodvisna avtorja, izšolana v filmu in televiziji, ki sta si počasi in potrpežljivo utirala pot kot kronista in kritika zgodovine, mitov ter institucij svoje domovine. /…/ Kot režiser, direktor fotografije in montažer svojih filmov ohranja Troell skozi vso kariero nenavadno visoko stopnjo nadzora nad svojim delom. Vsi njegovi filmi so vizualno osupljivi, stilistično konservativni in umirjenega tempa. /…/ Troellovi najboljši filmi beležijo življenja ljudi, ki moč svojega značaja in svoje sanje odmerjajo v soočenju s surovostjo ter spremenljivostjo vremena in pokrajine.
(Film) odraža Troellovo skrb in zanimanje za odtujenost posameznika od vrelca narave in tradicije. V svetu, ki ga utesnjujeta razdeljenost in konformizem, ni mesta za svoboden odziv; v družbi, kjer mašinerija in birokracija države blaginje odvračata posameznika od pobud in dosežkov, ni prostora za neodvisna, junaška dejanja. Osamljenost in izolacija sta edina uteha.«
John C. Tibbetts, Film Reference
»Jan Troell se zaveda pravice, ki jo ima človek, in poklona, ki ga dolgujemo naravi.«
Pauline Kael
»Zavedaš se, da si v rokah človeškega bitja, ki mu je mar za druga človeška bitja, ki razkriva resnice njihovih življenj, ne da bi razgalil njihovo zasebnost, ki je zmožen sočutja celo spričo tistega, kar ga navdaja s prezirom.«
John Simon