iz prve roke
»Veliko sva se spraševali o rdeči niti in o tem, kaj naj bo glavna tema najine zgodbe. Na koncu sva ugotovili, da je to izguba, smrt, prerojenje in močno tkivo ljubezni, ki kljub bolečini ob vsem tem drži človeka, da to zdrži. Ljubezen je večja od smrti. Svet duhov, posmrtnosti in vzporednega pa nama je bil že med pisanjem blizu.«
– Ester Ivakič
»Suzana Tratnik o otroštvu piše na univerzalen način, ki sva ga z Ester z lahkoto podoživeli. Špricerji pod brajdo, osmrtnice in druženja s starimi mamami so naju nagovorili in nama služili kot varen pristan, v katerem so liki hitro spregovorili sami.«
– Nika Jurman
kritike
»Ida, posneta po zgodbah Suzane Tratnik, je pravljica o tihi, tesnobni, goreči deklici, ki ugotovi, da je odraščanje boj na življenje in smrt, da imajo ljudje tako »dolga, zajebana življenja«, da potrebujejo »orenk počitek«, da je življenje dialog z mrtvimi – in da ne bo ušla smrti. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Fotografija Roka Kajzerja Nagodeta pokrajino prekmurskih ravnic izvrstno izrabi za grajenje mitskega vzdušja, ki ga le še poudarjajo jutranje meglice iz katerih vsake toliko pogleda kakšen prekmurski pozvačin, medtem ko atmosferičnost zgodbe in odprtost interpretacij premišljeno gradi tudi scenografija, ki nikoli povsem ne definira časa in prostora, v katerem se nahajamo. Po isti logiki igrivega grajenja novega prostora, ki obstaja izven okov obstoječih pravil, tradicij in običajev, pa so navsezadnje v Idin svet sopostavljeni tudi različni dialekti, ki prosto prehajajo med prleščino, lendavščino, knjižno slovenščino in vsemi odtenki narečij vmes, s čimer se film tudi v jezikovnem smislu izoblikuje v nekaj povsem samosvojega. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo je tako drzen prvenec, ki filmskega jezika v nobeni instanci ne podreja literarni pripovedi. S svojo odprto formo gledalca izziva in vabi, da se mu prepusti ter v svet odraslih ponovno pogleda z otroškimi očmi.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik
portret avtorice
Ester Ivakič (1992, Celje) je diplomirala na Visoki šoli za umetnost v Novi Gorici, nato pa vpisala magistrski študij filmske režije na AGRFT v Ljubljani. Za diplomski film Srdohrd (2016) je prejela posebno omembo na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, za eksperimentalni Magični grad je tu (2021) pa glavno nagrado v konkurenci slovenskih kratkometražcev na festivalu FeKK. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo je njen celovečerni prvenec.


